Ključna beseda: eseji

»čas, v katerem smo danes, pa se mu ne zdi toliko ubožen kot površen.«

»Literatura stopa čez robove, ruši tabuje in je včasih, kot je spomnil, označena celo za heretično.«

»Spreminjanje klasik se mu zdi absurd, še več, spominja ga na čas t. i. inženirjev duš.«

»pisatelj, ki noče biti v območju politične agitacije.«

»Evropa ni takšna, kot smo si jo predstavljali, da bo ob padcu Berlinskega zidu.«

»Prevod je jezikovna mojstrovina, v kateri avtorjeva razmišljanja beremo v živem, sugestivnem jeziku s pridihom patine, ki jo ustvarjata bogato besedišče in skrbno izpeljane misli.«

»Besedila ne bi dal od sebe, če ne bi imel občutka, da gre za do neke mere lepo prezentacijo Montaigna.«

»Seveda ni popolna, kot noben prevod in nobeno literarno delo nista nikoli čisto dokončana, še zlasti ne eseji, ki so odprta forma.«

»Rekel si je, da če tega užitka ni, potem Esejev ni smiselno prevajati.«

»Kar želi in pričakuje, so sopotniki, ki znajo misliti s svojo glavo.«

»Ničesar ne sprejema kot samoumevnega in tudi svojih dognanj ne ponuja kot edino pravih in edino zveličavnih.«

»Življenje pa najprej polnokrvno živeti.«

»Seveda na poti teče beseda tudi o njegovem pisanju, načinu in navdihih zanj.«

»Če človek izgubi jezik, ki ga je govoril v zgodnjem otroštvu, mu nekaj manjka.«

»Zato je pomembno, da vsak obvlada svoj jezik do popolnosti.«

»je krošnja, polna sadežev, ki nosijo imena neskončnih stvari: pisanje, materinščina, spomin; vse, kar vedno znova zori v literaturo«

»Si danes vzel tablete?«

»Nataša Kramberger bralca v organskem dihanju svoje pripovedi o sonaravnem kmetovanju v svetu iskanja produktivnosti in dobička popelje skozi calvinovski vrtinec pokrajin, zaznamovanih s podnebnimi spremembami, ki so ena bolj nadrealistična od druge, a najdejo svoj resnični odmev le v sočutnem človeku, katerega glas je odrinjen iz utirjene, samouničujoče realnosti«

»Vprašanje eseja kot literarne zvrsti je avtor postavil ob avtobiografske in filozofsko-sociološke razmisleke o odnosu do življenja.«

»Preberite to knjigo – vaš šef vam bo hvaležen. Vaš partner vam bo hvaležen. In sami sebi boste hvaležni! Kakovosti pogovora ne določa govorec, temveč poslušalec. Kako veste, kako vas slišijo drugi? Začnite tako, da utihnete! Večini je to lažje reči kot storiti. Dan Lyons vam bo razložil, kako to gre in zakaj bo to izboljšalo vaše odnose na delovnem mestu ter doma.«

»Helena Koder v svojem knjižnem prvencu razmišlja o umetnosti z veliko in malo začetnico, o umetnosti, ki je včasih visoka, težko dostopna gora, a tudi o umetnosti življenja, ki ni nič manj pomembna. Esejistična zbirka Krošnja z neznanimi sadeži je navdihujoče pričevanje o tem, da je, kljub vsem končnostim, življenje neskončno zanimivo in polno smisla.«

»Ta esejistični prvenec je eleganten popis avtoričinega sveta, pa obenem poklon vsem tistim velikim zgodovinskim figuram in življenjskim sopotnikom, ki so plemenitili njenega duha. (...) Ko Helena Koder pripoveduje o tem, kako doživlja in je doživljala prevajalko Radojko Vrančič, pesnika Petra Kolška in Milana Jesiha, filozofinjo Almo Sodnik, skladatelja Urbana Kodra, nam hkrati pove, kako je skoznje spoznavala velikane ameriškega jazza, pisanje Marcela Prousta, poezijo Wislawe Szymborske, slike Jana Vermeerja, romane Petra Handkeja, misli Montaigna, Descartesa in Kanta.«

»Ko pišeš, pravzaprav ustvarjaš preteklost, sicer preteklosti sploh ne bi bilo.«

»Kar je povedano, je natanko to, brez sprememb. Pri poeziji pa, ko na primer potujem, lahko omenim vse kraje, ki sem jih obiskal, a to ni dovolj . . . Poezija sama postane dogodivščina, podaš se na dogodivščino pisanja o dogodivščinah.«

»To ni esej, to je pesem.«

»Dokler bodo stale knjižnice, tako dolgo bodo ljudje kot skupnost imeli možnost biti budni (no, vsaj relativna večina).«

»Še posebej v svetu, kjer je pod vprašaj postavljen vsakdanji človeški obstoj.«

»Za Simčiča je bistveno, da tisto, kar se je v popolni samoti znašlo zunaj vsega, razume in postavi v božji red.«

»V tem zapisu bom skušal spregovoriti o tej neobhodnosti, ki se zdi na prvi pogled paradoksna...«

»Hierarhijo Komelj vidi kot ples tančic.«