Ključna beseda: gledališče

»Reforme v tem smislu…enako plačilo, in tudi kvote v dobrem smislu, feminizem v teatru ima zame svoj smisel.«

»Pozabljamo, da je vse, kar je danes klasika, morda malo dolgočasno.«

»Od tam lahko raste naša solidarnost, človeška solidarnost.«

»To so ljudje, ki ustvarjajo s srcem. Postopek dela mi je najpomembnejši in oni so pokazali izjemno predanost.«

»Gre za besedilo, ki še danes močno odzvanja: boj proti sistemu, prevlada birokracije nad človekom, vprašanje svobode in nadzora.«

»Ko sem si prvič ogledal film, me je kar stisnilo, saj sem videl, da je to res velik zalogaj.«

»Komaj čakam, da pokažemo, kaj smo ustvarili. Vsi so mi prirasli k srcu.«

»Vlogo stroge, avtoritarne in čustveno otopele sestre Ratched sem morala najprej globoko razumeti, predvsem njene razloge, zakaj je postala takšna.«

»Besedila ni veliko, a sem skoraj ves čas na prizorišču. Najtežje je bilo ustvariti prepričljivo vedenje lika z duševno motnjo, da se ne bi zdelo posmehljivo, ampak resnično.«

»Boško in Admira je uprizoritev, ki zmore vse našteto.«

»Predstava odstre ogromno brutalnih resnic in odpre veliko vprašanj, na katera ne poda odgovorov in ne nakazuje 'prave' poti.«

»Po Sandejevih besedah skozi predstavo vidimo, kako je Čufar rasel kot umetnik, hkrati pa spremljamo njegovo življenjsko zgodbo borca za delavske pravice.«

»So v gledališču od začetka delovanja ustvarili več kot 400 predstav.«

»Selektor je ob ogledu vseh predstav prišel do ugotovitve o izjemni širini slovenskega gledališkega prostora v geografskem smislu.«

»Gre za nežno satiro o človeški naravi, polni humornih zagat, samoironije in spominov na lastne nerodnosti v različnih časovnih obdobjih.«

»Z avtorskim projektom bomo proslavili svojo gledališko polnoletnost.«

»Kako na svoje življenje pogledati z distance dramskega lika.«

»Ne govori v imenu mrtvih, a vseeno govori proti sistemom, ki diktirajo njihovo odsotnost.«

»Resnična smrt mora biti estetizirana, ne obžalovana.«

»Ne govori v imenu mrtvih, a vseeno govori proti sistemom, ki diktirajo njihovo odsotnost. Razkriva estetizacijo tragedij v sodobnih ritualih moči – od medijskih spektaklov do državnih ceremonij. Konkvistakon je protižalujoči aparat: ritual, ideologija in performans, v katerem trupla postanejo ikone, kri pigment in odsotnost scenografski učinek.«

»Gre za gledališko dejanje, ki se dogaja v razpokah sedanjosti – tam, kjer oblast iz bolečine ustvarja podobo napredka.«

»teme in povezave, kakršne lahko izpostavi ravno svoboda gledališča, ki se giblje med fikcijo in resničnostjo«

»na čigavo svatbo bomo sedli«

»prepleta polpretekle feministične boje za svobodo telesa in odločanja iz preteklosti do sedanjosti«

»Resničen primer poka v fikcijski gledališki situaciji streljanja s pištolo še danes odzvanja v ušesih«

»presega meje običajnega koncerta«

»vsakič najboljši, vsakič najslabši doslej«

»Mislim, da moramo iti skozi življenje veseli.«

»Ta festival ni le kulturni dogodek. Je javni prostor, kjer govorimo o stvareh, ki bolijo.«

»O tem, kako hitro se nestrpnost lahko vrne, če ji pustimo prostor.«