»V najini dramatizaciji sva poleg prepleta preteklosti, kjer je ljubezen še prisotna, in zelo nasilne sedanjosti, iskala točke, kjer se te njihove usode včasih samo dotaknejo, včasih pa usodno prepletejo.«
»Naslov je lahko nekoliko zavajajoč, ker gre za resnično monumentalen čas, za čas, v katerem so se ljudje znašli v silovitih nasprotjih ... A dejansko je vprašanje ljubezni ali nekih posebnih osebnih odnosov v središču tega romana.«
»Dedal je skrajšana verzija novele, ki se prvotno imenuje Ikar, čeprav je v centru te novele Ikarjev oče, izumitelj kril, ki so se stopile Ikarju, ko je poletel preblizu soncu, in so povzročile sinovo smrt. To soočanje z vprašanjem izgube, s tem, kako prideš na čisto sam s sabo, je tudi osrednja tema te pripovedi, ki pa je izrazito čutna.«
»Čutim, da spiš sen izčrpanosti in obupa, kamen. A le v sanjah morda razumeš besede jezika, ki ga govorim. Svoj jezik sem za zmeraj izgubil. In svoje človeško ime. Imam še črepinje preteklosti. Ležijo na mojem dnu in me ne spustijo. A kmalu bo prišel trenutek, ko bom dokončno odletel s tega otoka in pustil vse za sabo. Postal sem človek, ki že leta odhaja in ne zna oditi.«
»Psihološki realizem, ki si ga je Arne Lygre izbral kot osnovni pripovedni slog, je samo zunanja plast besedila, ki je ves čas prežeto z absurdnim, bizarnim humorjem ter globokim občutjem melanholije in 'teže sveta', ki jo dramatikove osebe nosijo na svojih ramenih, ne da bi se dovolj zavedale tega bremena.«