»Vsi liki so nekako izkrivljeni. In to, kar morajo igralci narediti danes, je isto, kar so morali narediti, ko so imeli 15 let manj: v liku morajo podoživeti nelagodje sramu in strah pred sramoto.«
»Ta dva občutka (čeprav izhajata iz istega korena) sta zelo različna. Sram je intimen, potiskaš in skrivaš ga lahko leta in leta. Sramota pa je javna, z njo se moraš boriti pred vsemi in takoj.«
»In tudi v tem je njena lepota. Vznikne in izgine. A pušča sledi in spremembe. Je čudovita v svoji krhkosti, prav zato, ker je na vseh koncih jasno, da je vse minljivo.«
»S popolnim zaupanjem v gledališče kot kolektivno dejanje ter kot prostor neusmiljene, a obenem nežne kritike človeške nepopolnosti, pripravljen na vsakršno nekonvencionalnost, tudi na preseganje konvencij samega gledališkega dejanja, je Divjak pripravljen umetniško tvegati, hkrati pa ostaja zanesljiv dirigent in navdihnjen ustvarjalec lastnega in pristnega umetniškega izraza.«