»Režiser Cédric Kahn s svojim minimalističnim pristopom, ki ga izpelje dosledno in brez prestopov začrtanih smernic, skozi osredotočenost na ključne podrobnosti pusti govoriti sami zgodovini.«
»Kakšne posledice na človekovi psihi, duši in srcu pušča to, da je neprestano na preži, to težko garanje, in pa seveda kako to vpliva na njegovo zmožnost čustvovanja in empatije.«
»Feminizma brez razrednega boja ni. To je emancipacija na vseh področjih, ne le na področju spolnih politik in identitet«
»Moje navdušenje nad knjigo je naraščalo z vsako prebrano stranjo, in ko sem knjigo prebrala do konca, sem že bila prepričana, da je to vsebina, ki bi si jo želela videti in slišati v gledališki postavitvi. Evin tok misli, ki je izpisan in zapisan v duhovitem, pikantnem, neposrednem in bogatem jeziku, me je nagovoril kot žensko in igralko.«
»Kmalu po začetku vaj smo začeli raziskovati nordijsko mitologijo in zgodovino, pri čemer sem ugotovil, kako čudovito bogata in zanimiva je. Verjamem, da smo nekako vsi seznanjeni z njo, ker je veliko svetovno uspešnih avtorjev uporabilo delčke njihove zgodovine in mitologije kot izhodišče za svoje fantazijske svetove.«
»Zgodb o divjih plovbah čez ocean, o vojni, boju, o ogromnem drevesu življenja in o devetih svetovih na njem, o krutih, a zato nič manj zabavnih pustolovščinah bogov, o velikanih in vilinih in škratih, o svetu ljudi, o neverjetnem pogumu in jezi ter zakaj sta oba tako zelo pomembna. Zgodb o tem, kako se je vse začelo in kako se bo vse končalo; ja, Vikingi vedo, da se bo nekoč prav vse končalo in to jih ne odvrača od poguma, radovednosti, večnega boja in dogodivščin. Ravno zato jih občudujem.«
»Tako kot Aličina čudežna dežela je tudi gledališče svet, ki ima možnost, da stvari obrača na glavo in me z drobnimi zasuki ter majhnimi presenečenji sili, da začnem razmišljati o samem sebi, o svojem mestu v svetu in o svoji identiteti.«
»Evropejci radi olepšujemo stvari, tako smo ponosni, da smo od Grkov prejeli kulturo, znanost, civilizacijo, obenem pa pozabljamo, da prav tako tudi njihovo sovraštvo do žensk, poveličevanje moškega principa ter različne destruktivne sisteme vladanja, kot sta denimo nacizem in fašizem.«
»In tisto, kar boleče odzvanja, je njegovo neskončno vztrajanje, natančno zaznavanje stvarnosti na nivoju objektivnosti in materialnost jezika, ki spiralno zapeljuje bralca. Vsa ta banalna stvarnost ljudi in predmetov se razrašča v brutalno zahtevo po gledanju, sledenju in poslušanju.«
»Vid se ne sprehaja le po mestu, temveč tudi po lastni notranjosti, notranjosti, kjer čas teče drugače, kjer so ulice, ki jih pozna ali jih je nekoč poznal, tuje, neprepoznavne, saj je mesto navsezadnje vedno tudi prostor individualne percepcije in pomena, ki ga gradimo v odnosu posameznik-družba-čas.«
»Uprizoritev Prometej: ena lepa apokalipsa lahko beremo kot zgodbo o poslednjem dnevu v življenju izgubljenega narcisoidnega mladega človeka, ki se (mogoče povsem slučajno) vrača v mesto, v katerem je odrasel.«