»Novinarji so Paula Morrisseyja spraševali o njegovem naslednjem projektu, Fankensteinu, in o tem, kdo ga bo igral. Iztegnil je prst kot Bog na Michelangelovi freski in pokazal name: gospod Kier. Ozračje v sobi se je v hipu spremenilo. In tako sem zaslovel: v enem samem hipu.«
»Igralci vedno rečemo, da ni problema, ko se potegujemo za vlogo, ne glede na to, kaj nas prosijo. Na konju naj odjezdim v nebo? Seveda, ni problema! Šele na snemanju se potem spomniš, kaj vse si obljubljal in da bi bila to lahko težava.«
»Bojan Adamič je pravzaprav glavni krivec, da sem se znašla v krogih popularne glasbe. Ne želim reči zabavne, ker je pravilno – popularne, ki se deli na džez, šanson in zabavno glasbo, ampak zabavno v pravem smislu, pop glasbo. Kot je znano, sem bila sama dotlej v čisto drugem filmu, barve, papirja, plakata, risanja.«
»To, da se začnem s kontrabasom ukvarjati profesionalno, sem začutil po uspešno opravljenem sprejemnem preizkusu na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani. Takrat sem vedel, da bo kontrabas nekaj, s čimer se želim ukvarjati.«
»V vodstvo so potem pozneje prihajali ljudje, ki niso vedeli, kako program nastaja. Mogoče so vedeli, kako izgleda program, ne pa tudi tega, kako ga narediti. To je velika napaka.«
»Pred začetkom pouka sem hodila v Glej in ga čistila, da bi potem šla v šolo in se s tem tudi preživljala, ampak ljubezen do gledališča in do dela z ljudmi me je pripeljala do tega, da sem sčasoma, tudi skozi študij, prišla do dela v pisarni, da sem prevzela nekatera producentska dela in postala direktorica.«
»Študij računalništva je vsekakor izpolnil moja pričakovanja predvsem v tem smislu, da mi je dal temeljna znanja, ki so potrebna, da razumem in razvijam najnovejše pristope na področju umetne inteligence.«