Ključna beseda: koreografija

»Preizkušala sem, koliko prostora mi daje 140 let stara glasba, da bi z njo in mladimi zaplesali v duhu današnjega časa.«

»Lahko bo bil Živalski habitat tudi glasbeno plesna slikanica, a tega si nisem želela.«

»Tudi njen način, kako se gibati kot zborovski pevec, pripomore h grajenju boljšega zvoka zbora, s tem pa pevci bolje čutijo svoj instrument, v tem primeru telo.«

»Vsak solo je neka vrsta avtoportreta ali ogledala. Želela sem, da ta predstava ne bi bila zgolj osebno ogledalo, ampak hkrati ogledalo družbe.«

»Telo, zlasti žensko, ki je postavljeno v prostoru, nikoli ni carte blanche, ampak je konstrukt, zaznamovan z vizualnimi podobami in vzorci, ki so oblikovali našo zahodno kulturo. Zanimalo me je vprašanje, kako jih prebaviti, sprejeti in hkrati najti lastno svobodo – zasebno in umetniško, znotraj prenasičenosti teh vizualnih vplivov.«

»V njej nas avtor v dobri eni uri s preizpraševanjem lastnih idej, prežetih s francoskim (post)strukturalizmom, zlasti s koncepti Rolanda Barthesa in Debordovo kritiko družbe spektakla, popelje na zanimivo in provokativno popotovanje skozi skoraj tri desetletja svoje profesionalne in ustvarjalne poti plesalca in koreografa.«

»Pri tem samoodkrivanju lastne preteklosti večkrat samokritično obračuna s svojimi številnimi prepričanji, zablodami in zgrešenimi predpostavkami, s tem pa navsezadnje tudi na novo osmišlja svojo avtorsko pozicijo v sedanjosti, da bi lahko s tem položil še trdnejše temelje svojemu nadaljnjemu plesnemu ustvarjanju.«

»Po študiju plesa na Nacionalnem centru za sodobni ples v Angersu na zahodu Francije se je začel posvečati ustvarjanju plesnih uprizoritev, za kar ga je po lastnih besedah leta 1983 navdušila uprizoritev Nageljni (nem. Nelken) znamenite nemške koreografinje Pine Bausch.«

»To je moški, ki se predaja občutkom jeze in žalosti, kontemplira o absolutnosti lastne nesreče, se sprašuje o splošni eksistenci človeštva, sprejema univerzalne posledice (...) in pri tem uživa.«

»Uprizarja dovršeno samopodobo, pod katero se skrivata dvom ter nasprotje med silovitostjo in negotovostjo, agresijo in ranljivostjo.«

»Uverturo pred prihodom plesalcev izpiše intenzivni ritem, narekovan z bobni mojstrskega tolkalca Joaa Paisa Filipeja.«

»Ples je trden, neomajen, z visoko stopnjo tehnične briljance, ki jo zahteva Ferreirova koreografija: kombinacija korakov ljudskih plesov, gimnastičnih vaj in avtorskega giba v prizemljenem jeziku, utemeljenem v avtorjevi viziji realnosti.«

»Balet Faust, katerega zgodba je 'skozi zgodovino umetniških uprizarjanj postala gledališki mit par excellence, opozorilo in obenem navdih k premisleku o tem, kdo pravzaprav smo in kakšne posledice lahko imajo naše želje – ne le na naše lastno življenje, ampak tudi na življenjske usode vseh, ki jih srečujemo na svoji poti.'«

»Z vsakim se skušam oddaljiti od ustaljenega neoklasičnega baleta in ustvariti žanr, v katerem se sodobni balet prepleta z gledališčem v prepričljivo celoto.«

»Najin cilj je bil ne slediti Goethejevemu Faustu, ampak se oddaljevati od njega in ga zaobjeti skozi neke druge kote, se vrniti k tej zgodbi z drugimi načini.«

»Glasba 'na prvi pogled zelo hitro v uho, je zelo elementarna in ritmična, a hkrati zelo kompleksna.'«

»Sem v stanju, v posebnih okoliščinah, v katerih je nekdo ali nekaj v specifičnem trenutku. Sem oblika. Sem situacija. Samo sedim poleg in pustim, da čas leti.«

»Zdaj pa še enkrat za umetnost!«

»S plesno-glasbeno avtorsko ekipo s sodobnorekontekstualizacijopremlevamo Živin moto 'Zdaj pa še enkrat za umetnost!'«

»partitura za dva plesalca – dve živi telesi in dve kameri v živo. Hvalnica ljubezni in hkrati zapis razpada miniekosistema dveh posameznikov, ki preverjata meje svobode v razmerju do drugega.«

»Kamera – četudi je vseskozi prisotna v naši družbi – zgolj ogledalo in opazovalec, ki ustvarja paralelno fikcijo. Spremlja in prevaja, gibanje akterjev pa razkriva plast nenehnega nastajanja, upanja na združitev in hkrati razpada.«

»Zamikanje razglednic iz skupnega nezavednega, okamnela stanja človeštva, trans, ki se umiri v ritem, brezbrižno zaporedje. Protibolečinske tablete, ki se zdrobijo v ples, vzvišena, dvojna osamljenost neprimerljivega. Neprekinjen naval nemira, ki zasužnjuje telo v njegovem obrednem teku.«

»Žrtvujemo mir, da bi pridobili mir.«

»Edward Clug se je glasbe Frédérica Chopina lotil s šepetom; njegov 'ššš' pa ni mišljen kot ukaz, temveč ostaja odprt kot povabilo k tišini.«

»To je bil moj drugi narativni celovečerni balet, ki sem se ga lotil po Peeru Gyntu. Po Peeru Gyntu sem dobil apetit, da bi poskusil še kakšno drugo zgodbo.«

»Ključno za ustvarjalni proces baleta je bilo predvsem spoznanje, da Faustov sindrom najbrž še nikoli doslej ni bil tako prisoten kot prav v naši sodobni družbi, ki se je pripravljena odpovedati lastni identiteti oziroma lastni duši v zameno za večno mladost, navidezno lepoto ali za katero koli drugo človeško nečimrnost.«

»Razkošje iščemo v doživetju.«

»Glasba gre na prvi pogled zelo hitro v uho, je zelo elementarna in ritmična, a hkrati zelo kompleksna.«

»Svojevrstno interpretacijo in edinstveno vizijo tega dela prinaša Edward Clug v svoji plesni manifestaciji, ki ne spaja le glasbenega misticizma Milka Lazarja z nenavadno atletsko energijo in z lastno poetiko giba, ampak s kombinacijo vseh treh elementov zgradi spektakel, ki zna tudi z ironijo in s parodijo razkriti preštevilne disonance in paradokse človeškega bivanja.«

»V delu združujem matematične strukture s senzorično močjo. Rad gradim formalne arhitekture telesa, ki emociji omogočijo, da izbruhne. Zelo rad raziskujem male variacije in podrobnosti v ponavljanju, preizkušam različne možnosti enostavnih dejanj.«