Ključna beseda: otroštvo

»Nekdo me je vprašal: Kako si prišla v Ameriko? In začela sem pripovedovati zgodbe.«

»To imam raje kot pojasnjevanje.«

»Mama je vedela, a očima ni zapustila.«

»Z njo ni imelo nobenega opravka.«

»Hočem, da to postane del zgodbe o Alice Munro.«

»Kar sem želela, je bila razkrita resnica in javni dokaz, da si nisem zaslužila tega.«

»Stoletje otroka je sovpadlo s stoletjem knjige.«

»Ti ne moreš biti avtistična, ker poznam osebo X, ki je moškega spola, on je majhen otrok. On se čisto drugače obnaša kot ti, torej ti ne moreš biti avtistična.«

»Kako ste ozavestili to informacijo? Kakšen je bil vaš prvi odziv?«

»To ni vaša last, to je socialistična last, to ni vaše.«

»Jugonostalgija je nesmiselna kot nostalgija za družbeno ureditvijo, ki je bila idealna in si želimo, da bi se vrnila.«

»Hodili smo na morje. To ni pomembno kot znamenje uspešnega socializma.«

»To je mogoče sploh usoda vseh žena, ki se poroče z možmi, pa z njimi niso istih misli in nazorov.«

»Otroci so vedno bili.«

»Saj disciplina dobro vpliva na šibak otroški razum in 'umazano' dušo.«

»Otroštvo naj bi bilo vrednota 20. stoletja, vendar njegove vrednosti tedanji Ljubljančani niso uspeli spoznati.«

»Vrnili smo se v svoje otroštvo. S pomočjo pravljic, ki so nam jih pripovedovali, smo obnovili čas, ko smo se čutili popolnoma varne, zlite z drugim, pripovedovalcem, in s seboj.«

»Skušali bomo natančno rekonstruirati točno določene pripovedi, točno določene večere, osebe-pripovedovalce, prostore, svetlobo, vonje, glasove, občutke.«

»Preplesti krožni čas pravljic in linearni čas življenja ter se trudili, da bodo naši mrtvi oživeli. Ker je pravljica izstop iz časa, je nad časom in je za vse čase.«

»To je zmes nečesa univerzalnega. Vsekakor se splača vztrajati do konca in si predstavo ogledati v celoti, saj so glede na izkušnje, ki smo jih dobili na prejšnjih predstavah, ljudje nad videnim navdušeni.«

»Naj gre za pest frnikol, čopičev, plastično igračo ali staro kolebnico, v vpadljivo osvetljenih konstrukcijah postajajo vsi avtonomni subjekti.«

»Formulacijo spomina Rosc raziskuje skozi prevpraševanje meje med fotografijo in objektom, fotografiranim predmetom in njegovo postavitvijo v prostoru – fotografije, tako kot spomin, so pogosto polje za prirejanje resničnosti, kar poudarjajo dejanski objekti, razstavljeni ob fotografijah, ki velikokrat razkrivajo lažne dimenzije, materiale in funkcije.«

»S tovrstno sopostavitvijo želi Rosc opozoriti na nezanesljivost spomina in idealizacijo otroštva, predvsem pa na to, da sedanjost nikoli ne more obstajati neodvisno od naše preteklosti.«

»Tole bi muoral potegnit elektrika, pa iz doline bi muoral po grapi nardit cista, da bi blu bliži u dalina. Drgač ba tole vse umrlu«

»Če ne bada nardil ciste, bada te hiše čez desiet liet use zapuščene …«

»Že zdaj vam praum, da dreviesa tam ne bada rasla … pawsud pad traunikam je ilajca …«

»Sem pripadnica druge etnične skupine, prav tako s severa Vietnama; živimo v enaki pokrajini in se ukvarjamo s podobnimi dejavnostmi kot Hmongi, na primer z gojenjem riža. V otroštvu sem imela tri dobre prijateljice in ena od njih se je poročila zelo mlada, pri šestnajstih letih. To je bil konec njenega – in našega – otroštva.«

»Celo prosila me je, naj dokumentiram prav njeno otroštvo. Ne vem, morda je imela občutek, da se bo zgodilo kaj slabega.«

»Bala sem se, da jo bom izgubila.«

»Otrok sem še, ne vem, zakaj sem jo ugrabil.«