»V romanu Zabubljena bomo težko našli rdečo nit zgodbe, saj gre bolj ali manj za nekakšne dnevniške zapiske ali razmišljanja glavne junakinje, ki se spopada z najrazličnejšimi miselnimi izzivi – od težav na delovnem mestu do osebnih frustracij z anatomijo telesa in lastnim videzom. Tako protagonistka Rita svoj značaj povezuje s penisom oziroma s prepričanjem, da manko lahko šele odpre vrata svobodi.«
»Gre za drzen, nekonvencionalen roman, ki se sicer ozira za postmodernističnimi postopki, a jih zasuka po svoje, pri tem pa pokaže tudi velik občutek za besedne igrarije, ironične bodice in predvsem pomensko razprtost.«
»Večino časa je bila zadovoljna s tem, da ga nima, značaja oziroma penisa, zavedajoč se, da je to ena omejitev manj, ena ovira manj na poti do svobode, ki jo je poimenovala kot svobodo izbire, izbiro pa sicer, kot vsi vemo, v veliki meri narekujeta značaj oziroma penis.«
»In če človek vidi delček celote, mu to prav nič ne pomaga, če v tuji mu besedi dihur prepozna (besedo) dih, ki jo pozna, ali pa ga zven neznane besede krma spominja na grm; približki ga prav nič ne približajo resnici, prav tako bi se lahko motil v celoti.«
»Umetnost je simptom, bodisi nezadovoljnosti bodisi nezadovoljenosti, in velika škoda je za svet, da nam njegovo sliko takole izkrivljeno podajajo prav ljudje, ki se v njem najmanj znajdejo. Umetnost je protinaravna, kriva vse družbene gnilobe, ja, ja, umetnost je kriva, ljubezniva, neusmiljena.«
