Omemba: Ivan Dobnik

»Kjer stopam zdaj, je zemlja okrog mene pusta. Otrplost v naravi je mimikrija skorje, ki te obda. Tolčem skoznjo, drobim sprijete minerale. Kot da tukaj nisem več doma.«

»Mesec, edini / delujoči žaromet starega avta: poplavlja z mesečino.«

»Ne govori mi o Lugansku. / Že zdavnaj se je spremenil v -gansk. / Lu- je zravnan s tlemi / vse do škrlatnega tlaka.«

»Volčje tuljenje vsakdanja pesem.«

»Diagnostira skozi zelo natančne in kratke, odrezave misli verzov niza dejstva.«

»Samo ti si prazen. Prazen sebe.«

»Pesem naj ima / kazalko, ključno besedo na koncu, ki napeljuje, ne pa narekuje.«

»Pišem iz dneva v dan, toda kaj pišem?«

»Če si se vsemu odpovedal, oporne točke potrebuješ, / kamen na hrbtu, datum, uro, smer reke, ključ, / pogled nase iz kota sobe, ne iz ogledala, ki te obsodi.«

»Ne upoštevam kanona poezije, / iz tega se ne trudim delati umetnosti.«

»Nikoli ne bom videl v temi, si mislim, / pa kaj je tako vznemirljivega v tej notranjosti, / nato rečem, drugačnost, drugačno čustvovanje, / drugi občutki, drugačne brazde, serpentine, / preskoki, neprizanesljiva lahkotnost, izkoščičenost, tabernakelj, osnutki, drznost / in nikoli obžalovanje trenutka.«