Ključna beseda: pesnica

»Živeti moramo v resničnem svetu.«

»Če nam svet, v katerem živimo, ni všeč, ga spremenimo.«

»Če ga ne moremo spremeniti, spremenimo sebe.«

»Nekaj lahko naredimo.«

»Pred dobrim tednom smo od pesničine nečakinje dobili kovček, v katerega je Samsa shranila veliko dokumentov, na primer dovolilnico za prehod meje, nekaj zanimivih računov, rokopise, tudi rokopis pesmi, ki jo je posvetila Srečku Kosovelu, pa zvezek, kamor je, kot kaže hiter pregled materiala, verjetno pisala kakšno zgodbo.«

»Pesnica si je sicer dopisovala tudi s Francetom Bevkom, ki je napisal spremno besedo k njeni pesniški zbirki Bleščeče prevare iz leta 1966.«

»Zdaj nameravajo na NUK znova nasloviti isto povpraševanje, tokrat podkrepljeno s kopijo dopisa Maksi Samsa z žigom NUK-a in Dolarjevim podpisom iz leta 1967.«

»Samsine pesmi pravzaprav še zmeraj čakajo, da jih preuči literarni zgodovinar.«

»Iz odgovora Jara Dolarja je razvidno, da se knjižnica zanima za odkup korespondence, pa tudi, da bo v kratkem začel urejati njene druge rokopise, ki jih je očitno pridobil že prej.«

»Dodala je, da zdaj nameravajo na NUK znova nasloviti isto povpraševanje, tokrat podkrepljeno s kopijo dopisa Maksi Samsa z žigom NUK-a in Dolarjevim podpisom iz leta 1967.«

»Ko trnje veje zabrste, si te privijam na srce.«

»Ko bi me ranil do krvi, bi šele vedela.«

»Še enkrat zapojva.«

»Ko trnje veje zabrste, si te privijam na srce.«

»Ko bi me ranil do krvi, bi šele vedela.«

»Še enkrat zapojva.«

»Ko trnje veje zabrste, si te privijam na srce, ko bi me ranil do krvi, bi šele vedela, kdo si.«

»gospodinji iz Minas Gerais pesmi narekoval sam sveti Frančišek«

»Prišel je neki moški in se zaljubil v Dorrie Beck. No, vsaj poročiti se je hotel z njo. Iskreno je bilo.«

»O vsem je treba govoriti na glas, razen o tem, kar se je zgodilo mami. To pa ne bomo. O tem pa ne. Ne pa ne bomo.«

»Zatopljena v misli sem ugasnila luč, ko sem šla iz prostora, čeprav si bil v njem tudi ti. Zjutraj si pustil mojo polovico postelje nepostlano. Nisem ti odgovorila, ko si mi iz sosednje sobe zaklical vprašanje. … Postal si drug moški, tujec. Ta tujec je proizvajal neznanske količine prahu.«

»Če si dovolj srečen, da si kot mlad človek živel v Parizu, nosiš to mesto vse preostalo življenje v sebi, kamorkoli že greš, kajti Pariz je premični praznik.«

»Ne sladki spev, solz grenkih bol neizprosna, / ne jasni glas, le vzdihi se glasijo, / na slog ne, le na žalost sem ponosna.«

»Na beli steni / črna risba vrtnice - / luna jo riše.«

»Ognji so lačni. / Ptica švigne k oblaku – / plamen jo ulovi.«

»Hodi po zemlji, / spotoma vse pomori – / naj že sreča vodo!«

»Izgon iz raja, / angel z gorečim mečem? / V vodo ga vrzi!«

»Senca šelesti? / Trapasta metafora – / šelesti knjiga.«

»Komaj se rodi, / ga že senca iztrga / iz maminih rok.«

»V senci zeleni / bova skupaj ležala. / Jaz mrtva, ti živ.«