»depo pozabljenih življenj, ki jim bodo skozi jezik predmetnega gledališča telesa posodili zavrženi in neuporabni predmeti, priklicani nazaj s smetišča zgodovine«
»Še več, uprizoritve, ki so plod snovalnega procesa, ali tiste, za katere so avtorji performativni navdih našli v enem ali celo v več literarnih nedramskih delih, so neprimerno vznemirljivejše, ambicioznejše, uprizoritveno drznejše in daljnosežno pomembnejše za razvoj uprizoritvene umetnosti pri nas.«
»Za promocijo slovenske dramatike doma in v tujini bi bil potreben načrten sistemski ukrep, šele vztrajno, sistematično in dolgoročno delovanje v tej smeri pa bi čez čas zanesljivo zaznalo rezultate in dejanske premike na tem področju.«
»V najini dramatizaciji sva poleg prepleta preteklosti, kjer je ljubezen še prisotna, in zelo nasilne sedanjosti, iskala točke, kjer se te njihove usode včasih samo dotaknejo, včasih pa usodno prepletejo.«
»Naslov je lahko nekoliko zavajajoč, ker gre za resnično monumentalen čas, za čas, v katerem so se ljudje znašli v silovitih nasprotjih ... A dejansko je vprašanje ljubezni ali nekih posebnih osebnih odnosov v središču tega romana.«
»V njej nas avtor v dobri eni uri s preizpraševanjem lastnih idej, prežetih s francoskim (post)strukturalizmom, zlasti s koncepti Rolanda Barthesa in Debordovo kritiko družbe spektakla, popelje na zanimivo in provokativno popotovanje skozi skoraj tri desetletja svoje profesionalne in ustvarjalne poti plesalca in koreografa.«
»Pri tem samoodkrivanju lastne preteklosti večkrat samokritično obračuna s svojimi številnimi prepričanji, zablodami in zgrešenimi predpostavkami, s tem pa navsezadnje tudi na novo osmišlja svojo avtorsko pozicijo v sedanjosti, da bi lahko s tem položil še trdnejše temelje svojemu nadaljnjemu plesnemu ustvarjanju.«
»Po študiju plesa na Nacionalnem centru za sodobni ples v Angersu na zahodu Francije se je začel posvečati ustvarjanju plesnih uprizoritev, za kar ga je po lastnih besedah leta 1983 navdušila uprizoritev Nageljni (nem. Nelken) znamenite nemške koreografinje Pine Bausch.«
»Tako kot Aličina čudežna dežela je tudi gledališče svet, ki ima možnost, da stvari obrača na glavo in me z drobnimi zasuki ter majhnimi presenečenji sili, da začnem razmišljati o samem sebi, o svojem mestu v svetu in o svoji identiteti.«
»A v svetu Tanga to nikogar ne skrbi: konec civilizacije, proti kateremu Mrožkovi liki suvereno plešejo, ne plaši, temveč vznemirja in kliče k praznovanju zmage nad vsakršnimi konvencijami. Vsaj na videz.«