Omemba: Manca Košir

»Vse, kar mi je življenje prineslo, je bilo dobro zame. In sem se jaz vrgla cela in tako sem učila tudi otroke. Punce moje: ful gas! Tudi če je narobe. Ampak narobe je za nas prav. Ker se bomo nekaj naučili. Če gremo pa tako, kot nam drugi govorijo, pa to ni naše življenje. In bomo zgrešili cesto, ki je bila že davno narisana prav zame.«

»Branje je avantura duha. Najprej, ko bereš, si sam – po možnosti v tišini. In lahko zlezeš noter vase. Potem spoznavaš svet. Toliko sveta in različnih ljudi, kot je v knjigah, mi v realnem življenju ne moremo spoznati. In toliko odmevov, kolikor lahko zaslišimo v svoji duši, ko preberemo nekaj, kar se nas dotakne, je tudi na kakšen drug način težko, če ne celo nemogoče.«

»Mi pridemo na ta svet zato, da bi se naučili lekcij, ki se jih moramo naučiti. Če ne, jih pa nenehno ponavljamo. In jaz sem jih nekatere ponavljala kar naprej. Ta lahkotnost in svoboda je pridobitev zadnjih treh desetletij, ko se zavedam, da lahko obvladujem svoje misli, da je nujno treba poslušati srce, ne samo razuma. Treba je ostati na vertikali glava–srce–nebo, od koder prihaja navdih, božja ljubezen, ti čudeži, presežno in najlepše.«

»Bogec me ima pa res rad.«

»Vse, kar mi je življenje prineslo, je bilo dobro zame.«

»Jaz sebe kot lepe nisem doživljala nikoli.«

»Ni treba molče prenašati. Za to gre. Treba se je upreti. Treba je reči ne. In to sem vas učila.«

»Z ljubeznijo hodi skozi življenje, daj ljubezen sebi in drugim.«

»Smrt ni to, kar prinaša strah. Strah prinaša trpljenje.«

»Govorijo o asistenci pri samomoru, o bistvenem, kako olajšati trpljenje večine ljudi, o tem se pa ne pogovarjamo.«

»Ko je leta 1990 na Onkološkem inštitutu za rakom na pljučih umiral moj ljubljeni duhovni prijatelj Marjan Rožanc, sem ga spremljala vsak dan šest mesecev do smrti.«

»Kot civilna družba bi se morali naučiti bolj odločno pritiskati na politiko.«

»Še vedno ni sprejet zakon o paliativni in hospic oskrbi!«

»Da ni kadra, da ni denarja, slišimo. Sprašujem: Kaj pa, če ni prave politične volje? Ker ni zavedanja, da bomo umrli prav vsi?«

»Namesto sožalja vas v skladu z njeno željo vabim k praznovanju njenega bivanja.«

»Kljub njeni težki bolezni je bila do zadnjega še tako polna Poguma, Upanja in Življenja, ki ga je prelivala na vse nas.«

»Njeno slovo pomeni 'velikansko izgubo za celotno slovensko kulturo'.«

»Pogovarjajte se z ljudmi, ki nahranijo vašo dušo. In vsak pogovor z njo je bil prav to. Draga Manca, hvala za vse misli in hvala, ker si bila vedno neomajna borka za enakopravnost žensk.«

»Njeno delo nam je mnogim v navdih. Njeno življenje ter neomajno pokončna drža bosta kot vzor in spodbuda ostala za vedno z nami.«

»Nečesa namreč ne smeš pozabiti, sinko: Človek se mora vsaj tu in tam sprostiti. Tudi suženj. Toda njegove verige so premočne, zato se sprošča v mislih in besedi. To ni nič hudega. Gorje pa, če se začne zatekati v laž. Tedaj se mi zdi, da čepi v zasedi z vzdignjenim bodalom ... Vidiš, sinko, takšni so bili tudi tvoji rojaki. Olikanih, sladkih besed, pa nemirnih oči in zahrbtnih misli ... Ti pa bodi drugačen in zavedaj se, da nas čakajo velike reči ...«

»Tudi ljubiteljice psov so lahko zahtevne. Z njimi ste v zvezo dobili bitje, ki vam ni nujno naklonjeno, vi pa njemu ne. Stopili ste v nepričakovan zakonski trikotnik in kot v vsaki taki konstelaciji se boste morali naučiti voziti skozi dvojni odnos, z njim in z njo. Če se bo zgodba končala z razhodom, nikoli ne boste izvedeli, koga ste premalo ljubili, njega ali njo«

»Med dvestotimi osebami, stisnjenimi v kabino letala, je človek zares bolj osamljen kot kjerkoli drugje. In misli si, da bi bila ta pasivna osamljenost morda priložnost za življenjski obračun, za razmislek o smislu stvari, ki ustvarjajo to njegovo življenje. Nekaj hipov poskuša, se malo sili, a ne vztraja predolgo ob nepovezanem notranjem monologu …«

»Spuščam se iz glave v srce. / Drsim po vertikali, / s katero sem prebodena / od neba do dna. / Pot je jasna, smer je ista. / Vse dobivam in izgubljam hkrati …«

»Ki je v svojem srcu knjižničarka, predana svojemu poslanstvu, in ki verjame v magičnost knjižnic ter njihov pomen za posameznika in skupnost.«

»Domislila se je številnih projektov za mlade, prav vsi pa izhajajo iz ljubezni do književnosti in zavedanja, da je knjiga tlakovala pot slovenstvu do države.«

»Srčika društva je Manca Perko, ki si želi, da bi čim več otrok in mladih rado bralo.«

»Svoje poslanstvo vidi kot nekakšen dobronamerni virus, ki med ljudmi širi ljubezen do branja, jezika in knjig.«

»ti me torej vabiš, da se pogovarjava o tišini? Ob takem predlogu najprej pomislim, ali ne bi bila potem morebiti kar tiho? Ali pa, si nemara izmenjava nekaj pisem brez črk in brez besed?«

»Torej poskusiva najprej z besedami …«

»Tukaj je mir. Tišina. Vsi so pozaspali, še psi ne lajajo več. Ura je prerasla polnoč. Jaz? Še vedno čakam korake.«