Omemba: Tina Kozin

»nihče // ne vstopi: / zunaj tako diši, da // se njegovih vrat / ne da odpreti«

»edino // gibanje : // hlapenje«

»vidim mizo, nastlano / s skicami, neuspelimi, pol končanimi / akvareli, kozarec z zabarvano vodo, tuš in / bambusovo pero, tempere, vidim«

»ob njem vsak / dan prebije ure, ne meni se / za umikanje in spiranje obale, za / drsenje usedlin // v podmorske kanale, sleče se / in lovi ravnotežje v plitvini, tam so // valovi najmočnejši – si / govori, da je to // gola // degeneracija starega / tkiva, dezorientiranost, / ne k njej usmerjeno čustvo-/ vanje – vanje se potem potopi, zapusti slike in zvoke / s površja, dopusti, da / drugo telo z vso močjo vdira v vsako / njeno režo, poro, da jo premetava / po svoje, da je to njuno // edino še / mogoče zlitje«

»in tvoji roki, zdaj le še kamni-/ ti puh // prah, ki poseda / zrak«

»Pesem šele po tem in prav po tem – je pesem.«

»Tu, glej, sem si vse, otročé, kakršno sem, porisal s temile pikami, s črticami, vse, kar je slovenskega.«

»Ne glede na njihovo šibko kritično maso 'bo bolj od tistega, kar drugi počnejo s Slovenci, odločalo to, kar bodo Slovenci počeli sami s seboj.'«