Omemba: Tone Partljič

»50 let sva poročena, že predtem pa sva bila fant in dekle deset let, poznava se že 60 let.«

»Vsak mesec smo imeli 21 koncertov – julij, avgust smo bili prosti, ker smo imeli dopust. In januarja smo bili v Berlinu, kjer smo snemali albume. To je bilo najnapornejše obdobje.«

»Imel sem srečo, še zdaj nimam nobenih težav glasovno.«

»Moje največje nagrade so zbrane v knjigi. To je en lep spomin, to je bilo vse spontano, to je prehajalo iz enega časa v drugega. Ukvarjal sem se z več zvrstmi glasbe, vedno rad poudarim, da sem bil dve leti v Zagrebu z eno odlično rock-pop skupino, s skupino Klan sem posnel tudi dve plošči, ki sta izšli pri Jugotonu. To so lepi spomini. Takrat, ko sem se začel ukvarjati z glasbo, mi je profesorica, ki je bila operna pevka, rekla: 'Vidim, da te bo zaneslo nekam drugam, da ne boš ostal v gledališču.' Ampak zdaj pa vidim, da bom na koncu ostal v gledališču, tam bom 7. septembra imel jubilejni koncert v SNG-ju Maribor.«

»Zelo pa so me vedno prizadele pripovedi in zgodbe o usodi otrok med vojnami.«

»Avtorica posrečeno hodi roko v roki tako s tragiko kot s humorjem, kar dela prozo še bolj vabljivo in življenjsko.«

»Beletrina je vsem slovenskim knjižnicam poslala ponudbo za gostovanja slovenskih avtorjev, ki so pri založbi izdali svoje najnovejše delo.«

»Tu ni več izhoda v sanje ali ideje, niti v poezijo, ker je edini smisel uprizoritve razkritje resnice in zato morajo biti vsi pripomočki umetnosti postavljeni ob stran ali vsaj v oklepaj.«

»Jančarjevi romani se tako prilegajo odru, da se uprizarjajo kar sami.«

»Predstava Jančarja vrača v gledališče oz. kamor sodi.«

»Generacija je pred odprtimi vrati, ki ima prosto izbiro prihodnosti.«

»Velja tudi za enega najprodornejših družbenokritičnih premišljevalcev pri nas.«

»Partljič je v daljših in členjenih, včasih tudi z didaktičnim repkom zašiljenih in končanih novelah spisal tisto, kar je slišal in kar je našel o Otoku v zapiskih, nekaj tega je seveda v nekaj več kot tridesetih letih tudi doživel, videl ljudi, ki so tako ali drugače izstopali in o katerih so pripovedovali zgodbe.«

»V knjigi gre po besedah avtorja predgovora Toneta Partljiča za posebno 'soočenje leposlovja in zgodovinske znanosti'.«

»Roman Jaka in Vane je izmišljena zgodba o resničnih ljudeh in hkrati resnična zgodba o izmišljenih ljudeh, ki se skupaj upirajo pozabi. Zgodba o mladosti, prijateljstvu, izgubi in ljubezni.«

»S tem, ko so se primeri hitlerizma na severni meji jugoslovanske države znašli pred sodiščem in se kot arhivski dokumenti ohranili prihodnjim generacijam, smo desetletja pozneje dobili priložnost prepoznati pogubne vzorce družbenega razkrajanja, ponovno vznikajoče v času tveganega prehoda v digitalnost ter s tem padca imaginarija, vzpostavljenega po drugi svetovni vojni, ki ga je pospešil globalni odziv na pandemijo covida-19.«

»Prepričan sem, da smo v bistvu zavezani istim načelom kot nekoč. Ne omejujemo se na generacijo, ideologijo, estetsko usmeritev ali kar koli drugega. Smo pa danes še bolj igrivi kot nekoč, še več eksperimentiramo s starim in novim, še bolj pogumno preizkušamo nove knjižne forme in se še bolj zavzeto ukvarjamo s posebno naravo vsake načrtovane knjige.«

»Če bi se izpolnil pregovor moje mame, 'bolj si star, bolj si nor', me pa pravzaprav še marsikaj hudega čaka.«

»Praznuje slovo od mladosti.«

»Kar pomeni, da so gledali samo kulaka po televiziji.«

»Človek, ki mu uspe nasmejati te Slovence, si pa res zasluži nagrado.«

»Bilo je veliko več svobode ob glasovanjih, ni še bilo diktature strank in njenih šefov kot pozneje.«

»V državi, v kateri bo lahko vsak posameznik, ne glede na svojo versko ali politično prepričanje, uveljavil svoje ustvarjalne in intelektualne sposobnosti.«

»Glasovanja smo si po obdobju partije, ki je desetletja poznala le enega vnaprej določenega in tudi izvoljenega kandidata, predstavljali kot nekakšno tekmovanje.«

»Bilo je veliko več 'samovolje' in svobode ob glasovanjih, ni še bilo diktature strank in njenih šefov kot pozneje.«

»Veliko je bilo nedorečenosti, vsak si je 'pravila' razlagal po svoje.«

»Uničili bodo Pesnico, ne bo več rib, ker ne bo tolmunov.«

»Vsi čutijo, da je bil lep večer, Tine pa si misli, da je imel vseeno prav, ko si je vbil v glavo, da je njegova dolžnost napisati to igro o ateju, ki se je, hvala bogu, posrečila.«

»Nima pa vsaka Pesnica svojega pisatelja, da bi ji postavil tak spomenik, kot ji ga s svojim literarnim ustvarjanjem kleše Tone Partljič.«

»Nekje se iz papirjev sliši skoraj neslišen glas, vendar tak, da ga sliši samo on. 'Pojdi že iskat tisto svojo Pesnico, pojdi! Vse, kar si in kar imaš, je od tam … Tvoje Pesnice ni več, nekje pa plava njena duša, veš.'«