»Svetlana je presodila, da jo zdaj lahko sprejme. Sam mislim, da je to legitimno, absolutno legitimno. Lahko pa bi upravni odbor to elegantneje rešil.«
»Nagrado je zavrnila iz osebnega prepričanja. Po triindvajsetih letih dejstva govorijo sama zase, Svetlani Makarovič pa nagrada pripada, in prav je, da jo prejme na državni proslavi kot vsi nagrajenci in nagrajenke doslej.«
»Takšne obljube ji na ministrstvu za kulturo nismo dali, niti ji je ne bi mogli dati, saj je podeljevanje Prešernovih nagrad v pristojnosti Upravnega odbora Prešernovega sklada«
»Hudo mi je, ko pomislim, da so vsi tisti, ki so mi bili tako blizu, moji sošolci in sošolke, zdaj izročeni na milost in nemilost najhujšim rabljem, kar jih je kdaj bilo. Zakaj? Ker smo drugačni? Pa smo res drugačni? Saj smo vsi ljudje. Ljudje, ki čutimo bolečino, strah, ljubezen … Ne razumem, res ne razumem. Kaj se je zgodilo z ljudmi?!«
»Vedno se moramo spraševati kot Anna Frank, samo tako se morda zgodovina ne bo več ponavljala v najbolj strašni podobi. Annina zgodba je naša zgodba. Se dovolj zavedamo tega?«
»Pa naj crkne! Če ne bo crknil, ga bom ubil. Vse bom ubil. Profesorja, kelnarco, ki mi ne da za pit, čeprav ve, da vedno prvega plačam, ubil bom vse, ki se pišejo kot eni usrani zafukani prišleki, vem, kje so, sem jim pošto raznašal, imam sezname, vse bom zaklal in postavil zid in žico in vojake na zid in loke in puščice in spet bom osvobodil deželo, spet, jaz križar, jaz poštar križar, čista rasa, človek naše krvi, dober človek, zaveden človek …«
»Strah nas je čustev, ampak to je Slovence vedno, v času korone pa nas je strah še bolj. Navadili smo se na strah in na neobčutljivost. Danes nas trupla na naših mejah več ne ganejo. To se ne bi smelo zgoditi.«
»Glede na to, kako malo se država briga za slovenski film, dosega slovenski film kljub vsemu v tujini velike uspehe. Na leto naredimo nekaj filmov, in to so res neverjetno dobri filmi. Država pa nič.«