»Če hočemo povedati kohezivno zgodbo, je treba vedeti vse, kar se je zgodilo prej, zato sem o Furiosi pisal od trenutka, ko so jo v otroštvu ugrabili, pa do njene preobrazbe v vladarico. Vsi igralci, scenografi in ekipa so dobili ta integralni scenarij, preden smo začeli snemati Cesto besa.«
»Lauro iz tesnobne, jokave, nezadovoljne in nezadovoljene opazovalke spretno preobrazila v aktivno in odločno iskalko rešitev.«
»Vesela sem in počaščena, da bo naš film po lepih odzivih doma prestopil meje in dosegel tudi mednarodno občinstvo na Hot Docs v Torontu. Hvaležna sem glavni nastopajoči Jani in celotni ekipi, ki je z mano več let soustvarjala to zgodbo. Izplačalo se je vztrajati in predvajanje filma v sklopu tako pomembnega festivala je resnično lepo darilo in dobra popotnica vsem nam in tudi slovenskemu dokumentarnemu filmu.«
»Naučila sem se zaupati v svojo moč, kar mi je popolnoma spremenilo življenje. To je zaupanje vase, v svojo božanskost, v božje kraljestvo, ki ga nosimo v sebi, kot pravi Jezus. To se premalo poudarja po cerkvah. To moč imamo vsi.«
»Ko sva se odločila, da se bova ukvarjala s filmom, je imel Vittorio 18 let in jaz 16. To je bilo zato, ker sva videla Rossellinijevega Paisana. Če filmi lahko spreminjajo življenje in lahko razgalijo resnico, našo resnico, potem hočeva ustvarjati filme, sva ugotovila.«
»Gre za zgodbo o zdolgočasenosti, osamljenosti in iskanju prijateljstva v nadvse čudnih okoliščinah. Sam verjamem v dobro ljudi in se mi zaradi dogodkov po svetu včasih zdi, da sem zaradi tega tudi malo naiven. Vseeno verjamem, da z vsako malenkostjo, ki jo naredimo, spremenimo svet na bolje, tudi če nismo zares superjunaki.«
»Zase ne morem trditi, da sem točno takšen, kot so liki v tej zgodbi, čeprav verjamem, da bi nekateri zame mogoče to lahko trdili, a vseeno izhajam iz sebe in se z njimi vsekakor lahko poistovetim. Ta film vidim kot priložnost, da po sodelovanjih z različnimi avtorji, v različnih formatih in žanrih posnamem nekaj povsem svojega, absurdnega in zabavnega na način, kot ga v tem prostoru po mojem še nismo vajeni.«
»Žensko telo, ki odločno izkazuje kakršno koli seksualnost, ki ni namenjena izključno heteroseksualnim moškim, je nekaj, ob čemer se ljudje ne počutijo strašno udobno.«
»Ko smo ga pisali z Giulio Calendo in Furiem Andreottijem, smo si rekli, kako popolno ravnovesje med emocijami prikazuje film Življenje je lepo Roberta Benignija, filmu, ki sem ga imela zelo rada prav zaradi njegove sposobnosti, da pripoveduje najstrašnejšo tragedijo sveta.«
»Svet, ki je zapadel v grozljivo vojno, je bil v tem filmu predstavljen z neverjetno lahkotnostjo, kot napihljiva žoga, s katero se je despot igral, kot bi bila njegova stvar.«
»Film ta občutja neopaznosti in nepripadnosti postavlja nasproti močnemu človeškemu hrepenenju po povezanosti, po globokih prijateljstvih, kakršna pogosto vidimo v filmih, ter po tem, da bi nas nekdo končno razumel.«
»Mar nimava sreče, da imava tako lepi ženi?«