»Vedno več je ekranov, vedno več je manifestacij mehanike, mehatronike in elektronike. Ne samo da substituira, zamenjuje (žive igralce, op. P. B.). Ni več simulacije kot v postmodernizmu. Gre za resničnost. Nov svet je tukaj.«
»Wedekindova otroška tragedija o odraščanju se prelije v tukajšnjost-zdajšnjost, zazira se v vprašljive pogoje za zdravo rast in oblikovanje osebnih vrednot, negotovo umeščanje v skupnost, dezorientirano svobodno ljubezensko življenje, bizarne medgeneracijske odnose in stiske, ki neutrudno spodnašajo krhek smisel.«
»Otroška brezskrbnost je bled spomin, pritiski odločno postavljenih, pogosto nerealnih pričakovanj odraslih visijo nad mladimi glavami kot giljotina, ki se bo vsak hip sprožila.«
»Če sem kdaj premišljeval o poslanstvu svojega poklica, je bilo prav takrat, ko sem zrl v radovedne oči mladih gledalcev, ko smo jim z uprizoritvijo in pogovorom posredovali svoje veselje do gledališča in umetnosti nasploh.«