Tema: Književnost

»Najina hiša, pravzaprav moja – potem je najbrž postala moja – še vedno ni bila prodana, nisem imel srca, da bi jo takoj dal na prodaj, toda v njej nisem mogel ostati niti trenutka več. Po Annini smrti je postala votla, spremenila se je v velikansko sobo odmevov.«

»Miklavžev sprevod je pred hišo.«

»Zares sam si samo z viškom sebe …«

»Njegovo čaščenje se je mahoma razširilo v Vzhodni cerkvi in nič manj po vsej Zahodni Evropi.«

»Najina hiša, pravzaprav moja – potem je najbrž postala moja – še vedno ni bila prodana, nisem imel srca, da bi jo takoj dal na prodaj, toda v njej nisem mogel ostati niti trenutka več.«

»Že od nekdaj čutim, da človek ne bo nikdar zares sproščen, dokler bo umrljiv.«

»Malo je manjkalo, da bi se rodila na avtobusu, Estha in Rahel.«

»Ne zastavljaj mi debilnih vprašanj o avtofikciji, preberi in začuti, da je vse res.«

»Ja, tudi gledališče je bilo, zmeraj je bil tudi teater. Igrala je svoje vloge, da bi pokazala, kaj je resnično, kaj je zanjo pomembno. Da jo imajo radi.«

»Malo je manjkalo, da bi se rodila na avtobusu.«

»Išče vas policija. A se ne bi predali?«

»Vohunska zgodba ni nikoli zgolj vohunska zgodba.«

»Roman o ljudeh, ki v ekstremnih okoliščinah vzamejo krmilo v svoje roke, pri čemer ne vedo, če krmilni sistem sploh še deluje.«

»Na linearni premici časa dogodki tečejo samo naprej. Preteklost je spomin.«

»To je on, ta tepec, ki poriva kamen v klanec.«

»Lubezniva Micka, povej mi vunder, zakaj Anžeta nočeš? - Ali ni on en lepi, zali fant? - Ali nima lepo hišo, lepe njive; živinco pak tako, de se enimu serce smeja, kader jo vidi? – Oča, povejte meni, zakaj vi kislu vinu radi ne pijete?«

»Pozornost je skrivnost življenja! Izostrena pozornost navzven in navznoter. Navadno živimo v nekakšnem polsnu in smo le med hipnimi prebliski pozornosti sposobni zares videti in čutiti.«

»Dokler Noe ni poznal vina, pil je samo vodo. V vodi so se redile že od nekdaj žabe. Žabe so bile torej tudi v Noetovem trebuhu. Ko je začel vino piti, studila se jim je nova mokrota, ki je imela težak in zopern duh.«

»Čutim, da se zavoljo preprostih slovenskih ljudi povezujem z rodno zemljo, da se z njo povezuje tudi gospod Primož.«

»Moja meščanska vest je tista, ki povzroča, da vidim v slehernem umetništvu, v sleherni izrednosti in genialnosti nekaj globoko dvoumnega, globoko zloglasnega, globoko dvomljivega.«

»Zdaj ko ima minuta triinpetdeset sekund. Zdaj ko so mestne luči zvečer brlivke.«

»Ja, lažje bi te bilo sovražiti. Te prezirati. Ampak to ni mogoče. Ti si korenina.«

»Ko je pijani Rus / na vlaku izvlekel / svojo flaško, so se ljudje umaknili / na druge sedeže, jaz pa ne.«

»Na južni strani Krna je bil takoj pri vasi Dolje glavni avstrijski strelski jarek do Soče. Vas je bila seveda vsa v razvalinah, in sem komaj preplezal žične ovire.«

»Kawsar na misel pridejo besede stare pesmi: ‘Ljubezen, ljubezen ni pravična, za njo vedno pridejo solze.’«

»Iz votline uma sem stopil / ven v najhujšo temo, / kjer stvari minevajo in / Gospoda ni v nobeni.«

»Večerne sence padajo na pot / in mrak prihaja. Les šumi.«

»Vsepovsod je bila belina, zgoraj, spodaj, ob strani, povsod sama belina. Človek je imel občutek, kot da je zavit v rjuho. Bilo je čisto nasprotje teme, ampak Alice se je zdelo enako strašljivo.«

»Tele trojke začetne nikar ne zaokroži, / kajti celo število je, prosim, / samo sedem prištej in deset, pa pomnoži / z en tisoč (v oklepaju) manj osem. // Zdaj pa, ta suficit je potrebno delit …«

»Živel sem samo od teatra in za teater.«