»Igra je postavljena v čas preloma med 19. in 20. stoletjem, ko se je v Rusiji že nekaj časa izvrševal veliki preobrat iz fevdalistično zasnovane družbe v izrazito kapitalistično. Plemkinja Ranevska Ljubov Andrejevna se po petih letih bivanja v Parizu vrne na svoje posestvo, zaradi vse večjih dolgov pa mora sprejeti odločitev, kaj bo z vrtom.«
»Sam vrt 'metafora posekanega vrta zaživi kot opomin družbi, ki se oklepa preteklosti in sanjari o prihodnosti, medtem ko ji sedanjost polzi v prazno. V tem smislu je vedno znova živa in sodobna, saj ponuja razmislek o stanju družbe in našem odnosu do njega.'«
»V ospredje povesti Jurčič postavi Smrekarja, 'zastopnika novčne', človeka, ki ga po Frommu lahko označimo kot predstavnika zahodne družbe, v kateri pohlep po denarju, slavi in moči postaja prevladujoče zanimanje v življenju. Na drugo stran postavi še enega znanega moža, pravdarja in mešetarja Brašnarja, nekdaj najpremožnejšega 'duševnega zastopnika', ki je bojeval pravde, a v borbeni samovšečni vnemi vse, kar je ustvaril, zapil in nazadnje izgubil. Njuna potomca zavedajoč, da je poleg 'imeti' treba tudi 'biti', s svojimi odločitvami stopata proti vrhovnemu mlinu moči, pozicije in avtoritete.«
»Tudi če se morda zdi, da so danes medjezikovni prehodi težji, da so sodobni standardi odrskega jezika strožji in od igralca zahtevajo veliko bolj natančno obvladovanje vseh jezikovnih registrov, pa je Jette Ostan Vejrup dokaz za to, da se igralčeva, igralkina substanca skriva onkraj jezikovnih ovir. Najdemo jo v enkratni in neponovljivi energiji telesa na odru.«
»Tako kot Fabrove risbe tudi njegova besedila odsevajo njegova intimna doživetja, njegove nenehno ponavljajoče se želje, ideje in obsesije. Večinoma so napisana ponoči, ko je vse tiho in nastopi samota, v samo njemu lastnem, izvirnem jeziku. Odpirajo vrata v svet, ki je poln domišljije in presenetljivih uvidov.«
»Šlo je za izrazito scenski oziroma ritmično-vizualno-glasbeni spektakel, ki ga je bilo nemogoče žanrsko opredeliti kot gledališče, opero ali balet, čeprav si je dogodek izposojal prvine pri vseh teh oblikah.«
»Mariborska Drama je že dolgo zaprta za javnost, a vseeno se predstave razvijajo, vseeno gradimo naprej naš program. In občinstvo, s katerim trenutno ne moremo ohranjati stika v živo, želimo spomniti, da smo tukaj in da bi radi delili z njim naše delo.«
»Poetična otroška pesnitev Saše Pavček pripoveduje o kapitanu, ki se je upokojil in ima končno čas za plovbo po morju. Za posadko si izbere zvesto psičko Rumi in razvajeno mačko Abo.«