»Mislim, da so te predstave res pokazale oziroma vsaj dale slutiti, da ustvarjalke in ustvarjalci skrbijo drug za drugega na odru, da imajo neki odnos, da so vzpostavili neko varno okolje, znotraj katerega lahko ustvarjajo.«
»Kar se tiče intimnejših nastavkov uprizoritev, pa gre običajno za teme samorefleksije, spopadanja s težavami, ki izhajajo pogosto iz okolice, in potem za vsaj poskus reševanja tega, hkrati pa za res empatično občutenje tudi sebe, predvsem pa tistih v bližnji okolici.«
»Tema tega besedila, ki nas s svojo strukturo vrtiljaka, z nihanjem med spominom in sedanjostjo, med gledališčem in življenjem, hkrati očara, včasih pa v tem hermetičnem vrtincu namenoma pusti nemočne in izgubljene, je pogled evropskega, sodobnega človeka na polpreteklo zgodovino na Balkanu oziroma širše – je pogled na vojne v svetu in na 'tretji svet', na vse, kar je zunaj pogleda in dosega, pri tem se razkrivata v bistvu nehotena, a globoka indiferentnost do teh tem in hkrati hipokrizija, ki obstaja, ko se samo neuspešno trudi, da bi mu bilo res mar, to skrb pa prodaja kot umetnost ali kot humanitarnost, ki v resnici ne seže dlje kot do ambicije samoočiščenja ali družbene samorealizacije. Vse to nas ponovno vodi do vprašanja, kaj lahko v tako imenovanem času po koncu zgodovine sploh še naredimo.«
»V uprizoritvi, v kateri sodeluje številčen ansambel igralk in igralcev Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) ter plesalk in plesalcev kolektiva En–Knap, se ne nazadnje razpre tudi vprašanje razmer na planetu, ki zaradi podnebnih sprememb in kataklizem vseh vrst že spominja na mitološko podzemlje.«
»Navdihovali smo se pri Kafkovem romanu Proces kakor tudi že v lanskem Prometeju. Tokrat se nismo ukvarjali s samim dejanjem kraje ognja bogovom, ampak s posledicami tega dejanja, pozitivnimi in negativnimi, v tretjem delu konkretno s krivdo, ki jo nosi Prometej, ki smo ga kot arhaičnega junaka vzporejali z Josefom K., ki je tipično moderen junak.«
»Avtor tako težko temo, kot je povojni razkol Slovencev, obravnava na izviren in humoren način. Dialog dramskih oseb temelji na skoraj bibličnem ponavljanju besed, besednih igrah, sarkazmu, cinizmu in ironiji.«
»V času, ko se svet vse bolj razkraja in smo soočeni z nevarnimi dramami, vojnami in globokimi socialnimi razlikami, Kot noč in dan opomni, da resnična bližina ne nastaja v soglasju, temveč v spoštovanju razlik.«
»Ob dolgi zgodovini avtorjev, ki so pisali o ženskah in jim običajno dodelili eno od patriarhalno sprejemljivih vlog, je pojav novih besedil, v katerih spremljamo dileme sodobne ženske, ki se še vedno bori z omejitvami okolja in sodbami njenih dejanj, če odstopajo od družbenih norm, pomemben korak tako za dramatiko kot tudi za družbo.«
»A iz drobnega besedila so se potem izluščila veliko širša vprašanja: občutek (ne)pripadnosti, odnos do (ženskega) telesa, zmožnost pogovora in poslušanja ter navsezadnje osnovna vljudnost in empatija, ki nam je v vsakdanu verjetno nezavedno, a hkrati pogosto tako okrutno primanjkuje.«