Zdaj govori kurator

»Kaj pravzaprav ta čudna, nestabilna struktura, ki ji rečemo umetniško delo, pravzaprav je in kako jo ta izkušnja, ki jo tukaj ponujamo, opredeljuje«

»Na neki osrednji točki galerije, kjer lahko z enim samim pogledom zajamemo razstavljena dela kot celoto, naletimo na nekatere znane trenutke, ki jih ohranjamo v spominu. Pokrajine, ki počasi tonejo proti obzorju, se nam zdijo intimne in domače, zato njihov videz v nas ustvarja občutek udobja in nečesa domačega, nekaj, kar bi v Freudovi teoriji označili kot 'Heimlich'. Morda je prav tisti trenutek, tisti 'naš izraz', ki ga je Ljubo Babić iskal v krajini Hrvaškega Zagorja in Dalmacije. A to seveda ni koncept Kleindienstovega slikarstva, ki slikam velikega formata v razstavnih postavitvah vedno dodaja tudi male formate, kjer so vizualizacije zgodb še bolj zgoščene in nas kot take pritegnejo z nekim magnetizmom.«

»Beneški bienale 2024 se bo osredotočil na umetnike, ki so sami tujci, priseljenci, izseljenci, diaspora, izseljenci, izgnanci in begunci – še posebej na tiste, ki so se gibali med jugom in severom.«

»Tako dobesedna upodobitev metaforične besedne zveze s pošastjo ni ustrezala takratnim pravilom v umetnosti.«

»Všeč mu je svežina filmov z različnimi zornimi koti, ki so zelo osebni in včasih tudi presenetljivi.«

»Spomini na prekinjeno poletno romanco in spektakel ojdipskih nevroz, ki se spodvijejo v unikaten, že kar konceptualen puzzle, črno luknjo družinskih vrednot in zločinov.«

»Freud bi lucidne sanje tega imerzivnega, ultimativnega grešnika, bizarnega meniha, ki ob rojstvu ni zajokal in ki mu ne bo nikoli bolje, interpretiral še globoko v 21. stoletje.«

»Vse palube se prelevijo v karnevalske klavnice, kempovski action painting, toda ladja se ne ustavi – kot kapitalizem, ta predatorski morski pes, ki ga prav tako poganja kri. Z ladje pa ni mogoče.«

»To je bil neki moment streznitve, že takrat smo ugotovili, do kam naprej sploh lahko razmišljamo.«

»Tako kot se kovina spremeni v rjo, se tudi časovne prepreke odpovedo svoji konsistentnosti, ko so zvedene na plasti, iz katerih sestojijo tla, po katerih hodimo.«

»V ciklu se tehnologija prepleta s fikcijo, pri čemer se javlja posredno – prek učinkov, ki jih ima na našo realnost in okolja.«

»Razstava Žive Božičnik Rebec s skulpturnimi inscenacijami raziskuje spekulativne možnosti podzemnega teraformiranja.«

»Ekspanzivna prostorska instalacija Eme Maznik in Maksa Briclja kot fiktivna scena, polna tavajočega zadrževanja, paranoje in zarotniškega misticizma, prepogiba realnost.«

»Razstava Vida Koprivška razpira filigrane plasti tehnoanimizma ter načine medijskega vrinjanja in zasičenja fizične realnosti.«

»Intermedijska instalacija Lare Reichmann pa spremlja fragmentirani pogled satelitov, ki zvesto obkrožajo zemljo, sprašujoč, kam jih zanese, ko več ne morejo vzdrževati svoje orbite.«

»Vse naše življenje, življenjski prostor in okolje z živimi bitji predstavljajo odnosi. Brez njih ne bi obstajalo nič.«

»Odnosi predstavljajo nas in naš obstoj ter obstoj drugih glede na nas ali na druge ali drugo, na vse ostalo, kar nismo mi. Odnosi so stališča, mnenja, perspektive, prognoze, videnja, analize, anomalije, nekaj, kar obstaja v fizičnem ali duhovnem smislu, ne nazadnje je tudi sama odsotnost odnosov odnos. Odnosi so večna in nedokončana tema.«

»Privzameš lahko vse perspektive istočasno! Kakšen junak. Ampak povejte mi, ali je med temi perspektivami tudi kaka ženska? No, v tem primeru me ne zanima.«

»Fotografija v svoji moči in energiji zapisa želi doseči, da si gledalci zastavijo podobno vprašanje.«

»Zaznamovani s travmo ostajajo brez upanja na spremembe in na možnost življenja v skladu z lastnimi potrebami in vrednotami.«

»Joyce je bil tipičen Evropejec. Večino svojega odraslega življenja je preživel v celinski Evropi. Ko je bil v Trstu, je bil ta talilni lonec različnih narodnosti. Dublin je bil mesto njegove domišljije, toda fizična mesta, kjer je jedel in spal, so bila evropska mesta.«

»Joyce je za svoj roman menil, da je namenjen vsakemu moškemu in ženski. Ni pisal za akademike. V knjigi je veliko humorja in človeške topline. Veliko naših partnerjev je še ni bralo, a jo bodo prebrali zdaj.«

»Pisatelj je verjel, da mesto civilizira človeka, ga spremeni in obogati kot osebo.«

»Se letos poigrava z idejo rednega omizja, ki bi naslavljalo aktualne teme.«

»Čeprav je ukrepanje nujno, se večina ljudi, soočenih s katastrofo na vidiku, raje kot z iskanjem rešitev in spremembo načina življenja odloči za ponoven krog zanikanja in pobeg v lastni vsakodnevni mikrokozmos smisla, ki nam ga je vcepil kapitalistični sistem.«

»Ponovni zagon gospodarstva 'ta posrečen novorojeni hec, ki je globoko v sebi izdajal naivno upanje, da lahko narava vendarle reši samo sebe, zadušil, še preden je zadihal nekoliko čistejši zrak'.«

»Morda najbolj provokativen je naslov dela Oslovska sodba, saj navezuje na 'križanje' monografije DLUM-a, katere idejni pobudnik in urednik je bil sam Vojko Pogačar, zato gre tudi za njegovo najbolj intimno izpovedno umetniško delo do zdaj.«

»V času iluzionizma in iluzorne resničnosti (Illusional Reality), ki pod krinko svobode izvaja (popoln) nadzor nad ljudmi in družbo z različnimi sredstvi, političnimi, ekonomskimi, pravniškimi, znanstvenimi, tehnološkimi, psihološkimi, represivnimi v številnih oblikah, se izraz 'svobodni umetnik, umetnica' zdi kot privid, navidezna resničnost (Virtual Reality) in konkretizacija v najširšem pomenu besede. Konkretizacija abstrakcije (Abstraction Concretisation). Medtem ko je iluzorno simulacija stvarnega (Simulational Reality), predstav in stvaritev.«

»Materializacija se skozi procese in postopke uresničuje, misli in zamisli se postavljajo in sestavljajo, predstave postanejo resničnost, delovanje se udejanja v mediju, ki nam je blizu, je enako naš kot (samo)svoj. Slika, računalniška risba, kamnita skulptura vlečejo vrv od pradavnine do tukaj in zdaj, odkrivajo sledi, reanimirajo dogodke in jih podajajo v avtonomnih in avtohtonih lastnih stanjih. Kot kemijske spojine, katerih elementi so komplementarni ne samo v krožnicah, spiralah in privlačnostih, ampak tudi v neprivlačnostih in odbojnostih, ki tvorijo notranje napetosti razstavljenih umetniških del.«

»Zagnali cikel gledaliških esejev Tako rekoč.«