»Njegova dela, ki so na razstavi, se povezujejo s časom 60. in 70. let, ko je Vasarely intenzivno razstavljal na Mednarodnem grafičnem bienalu. Leta 1965 je dobil tudi grand prix.«
»Borčićeve risbe, slike in grafike lahko vsebujejo množico prostorov, ki delujejo kot popolnoma odprti prostori, ki nam v posameznih risbah in grafikah kažejo neskončne prostore. Lahko pa nas sooči z množico odprtin, ki se odkrivajo kot okvirji ... Zdi se, da nam prikazujejo svojo materialnost in predmetnost. Umetnik stalno ustvarja in vzpostavlja trden, zgoščen svet oblik, ki dopolnjujejo ogled in pogled nanje. Oblikam iz resničnega videza likovne narave (morskih školjk) se (pri)bliža do potankosti.«
»Njegove pokrajine so na prvi pogled univerzalne, morda se celo zdijo idilične, ko se sliki približamo in dobesedno vstopimo vanjo ter začnemo opažati mizansceno, pa nas avtor usmeri v globljo in drugačno intimno refleksijo.«
»Taka postavitev omogoča, da raziskujemo umetnikov način dela in da razumemo, kako se je motiv razvijal in se stalno spreminjal. Borčićevo delo smo tako postavili v nov kontekst in obiskovalcem omogočili novo doživetje njegovih del.«
»Morda je bolj kot slikar pomemben kot grafik, kot predstavnik ljubljanske grafične šole. S svojim grafičnim delom je nekje v 70. letih prejšnjega stoletja zaslovel s svojim znamenitim ciklom školjk. Vedno je tvorno sodeloval pri slovenski likovni umetnosti, razvijal nove ideje, sloge.«
»Kar se kaže prav v tem, da je ogromno drugih umetnikov, lokalnih umetnikov, domačinov sodelovalo z njim oziroma delalo pri njem, delalo z njim, so prijateljevali, se družili. Ta odnos je bil izjemno intenziven. Prav to želimo na neki način zdaj pokazati s to razstavo. To vpetost v okolje.«
»Leta 2003 se je pomembno okrepila z umetnikovo donacijo 40 slik, ki ji je leta 2006 dodal še 10 slik. Po umetnikovi smrti je družina del zapuščine umetnikovih del podarila KGLU-ju. Zbirka del Bogdana Borčića v KGLU-ju je tako narasla na 330 del, od tega 314 slik, 11 grafik in pet skulptur.«
»S predstavljanjem posnetkov iraške družine, subtilno spremenjene najdene dokumentacije s svojega potovanja, risb, prenesenih na keramične ploščice ali pa preko uporabe risanja, umetnica mojstrsko prepleta intimno pripoved in zgodovino, ki se sprva morda zdi oddaljena.«
»Z muzejsko strukturo se ukvarjam s posebno pozornostjo do etnografije, arheologije in zgodovine skupnosti, v kateri živim in delujem. Zbiram, naročam, shranjujem in razstavljam dela ali predmete zgodovinskega, umetniškega, znanstvenega ali etničnega pomena. V tem okviru in za svoja dela posebno pozornost namenjam ustni pripovedni dediščini rezijanske tradicije.«