Zdaj govori pisatelj

»Mislim, da Hanna, tudi potem ko v zaporu začne brati, zares ne doume, kaj je naredila med vojno.«

»Pride trenutek, ko izveš, kaj so naredili tvoji starši, stric, teta, učitelj, duhovnik ... obenem pa te osebe ostajajo ljudje, ki jim sam veliko dolguješ, jih ljubiš in nosiš v srcu.«

»V stavkih, ki sledijo, se zibam kot štoflc na rečni gladini, ker sem se včeraj po vrnitvi domov napila kot žival.«

»Rad bi bil pisatelj nasilja. Več kot govorimo o nasilju, lažje ga bo odpraviti.«

»Maček ne ve, kaj je vojna, on bi ribo«

»Skozi pisma Ostijeve matere izvemo vse. Ne samo, kako težko je preživeti tisoč dni in noči, najpogosteje brez vode, elektrike in hrane, ampak kako v takšni situaciji poskrbeti, da bo preživel tudi maček.«

»Ta terasa je bila točno tisti prostor, ki je ubogega mačka, ki je moral biti seveda pogosto zaprt v stanovanju, neskončno zanimal in je nenehno hotel bežati ven. In seveda so strani o tem mačku tiste, ki na poseben – ozemljen, duhovit, človeški, živalski, kozmičen – način pokažejo vso tragiko in seveda ves absurd te vojne.«

»Ampak predvsem je to ljubezenski roman, v katerem je iz pisem razvidna materina ljubezen do mene, moja ljubezen do nje in moja ljubezen do mačka Širaza.«

»Mitchell ali John (slugi) naj imata punč z ginom ves večer na ledu pod mizo, strežeta pa naj ga samo meni in gospodu Lemonu.«

»Že od desetih zjutraj pišem kot norec.«

»Ta si je zvil gleženj, ker je steza od njega terjala neverjetne gimnastične napore.«

»Vsi smo Kristusi.«

»Napisal sem polovico božične knjige, zdaj pa počivam dva dni, preden se lotim Chuzzlewita, no, če lahko rečem temu počitek, ko se zavedam, kaj je pred mano.«

»Naporen dan je, toda krasno je bilo ubežati vročini. Mogoče bom vzel čoln, da se malo premigam, zvečer po večerji.«

»Uničili bodo Pesnico, ne bo več rib, ker ne bo tolmunov.«

»Vsi čutijo, da je bil lep večer, Tine pa si misli, da je imel vseeno prav, ko si je vbil v glavo, da je njegova dolžnost napisati to igro o ateju, ki se je, hvala bogu, posrečila.«

»V moških letih je vse težje.«

»Cona iz geopolitičnega prostora vse bolj prerašča v stanje duha.«

»Vse, od spominov do zgodovine, se zlije v eno samo neprepoznavno bežečo pokrajino.«

»Vodnikova komemoracija na predvečer svečnice 2. februarja 1858 je bila skoraj spektakularna. V Šiško so se zgrnile množice, ki so se na dvorišču in pritličnih prostorih predajale navdušenemu vzklikanju in družabnemu veseljačenju.«

»Leta 1948 sta bila v šoli v komunistični Poljski in slišala, ko so po zvočniku oznanili, da so ga pravkar usmrtili kot izdajalca in sovražnika države. Nadaljnjih 50 let nista vedela, kaj je njun oče naredil v Auschwitzu.«

»Bil si več kot samo velik igralec, dragi Kobe Bryant. Veliko sem se naučil iz pogovorov s teboj.«

»Takoj bom izbrisal osnutek, ker za to knjigo ni več nobenega razloga.«

»Ni ga zanimal samo šport.«

»O njegovi zapuščini, ki ni vezana samo na šport, se bomo pogovarjali še dolga leta.«

»Nekega dne bo morda zapisal vse, kar sem se naučil od Kobeja, in to, kako velik človek je bil. Ampak to ne bo otroška knjiga.«

»Milenijska trilogija je krone mojega življenjskega opusa.«

»Priznajmo si: v slovenski kulturi je veliko povprečnosti. Še vedno so tudi vrhunske stvari, ki pa ne nastajajo zaradi sistemske logike, ampak nastajajo zunaj tega.«

»Bodi čim manj opazen, bodi čim bolj običajen, bodi kot moj slepec iz romana, čim manj dviguj glavo, da te ne bodo potolkli, in bodi čim bolj prilagojen tej splošni mentaliteti, pa boš imel za kruh pa mleko.«

»Vsi so podpisali zaloge za nas. Edina težava je bila, da je bilo preddverje v Jean Cocteauju premajhno za nas, da bi prikazali vse te čudovite knjige z avtogrami. S tem v mislih ... smo odprli lastno knjigarno zraven kina.«