Zdaj govori pisateljica

»Ne smeš biti preveč in ne smeš biti premalo. In na koncu ti bodo ta preveč in premalo večinoma najbolj očitale druge ženske.«

»Četrt dneva preždiš pred neko škatlo v službi, četrt dneva preždiš v nekem baru, četrt dneva preždiš pred neko drugo škatlo doma in gledaš, kako neki drugi ljudje ždijo po nekih drugih barih – in potem greš spat. Ne vem. A se ti ne zdi to … nekaj?«

»Pod praporom tehnološkega napredka smo se sami zaprli v neke elektronske, betonske, plastične samice in pozabili, da smo v bistvu del narave. Ampak pri tem je najbolj smešno to, da se vsi zaprepadeno sprašujemo, zakaj je šlo vse k hudiču, zakaj smo vsi tako prekleto zblojeni in zamorjeni. Ne vem, no… Težko je to gledati.«

»Svoj honorar bom obdržala zase, ona dva pa naj 'zganjata svojo lažno humanitarnost s svojim denarjem.'«

»Tako! Zdaj sem pa prisiljena spregovoriti o resničnih dejstvih, ki sem jih doslej iz obzirnosti zamolčala.«

»Malega Kitajca«

»Že od vsega začetka sem bila popolnoma nezainteresirana za to knjigo.«

»Ne vem, mogoče je bil kakšen nesporazum pri njihovi elektronski pošti, jaz nimam računalnika in mene ne zanima, kaj je kdo rekel čez koga.«

»Svetlana me je zelo prepričevala, naj bi to knjigo vendarle napisali, medtem ko je pa urednik Šteger zagrozil s tožbo.«

»Šteger ni računal s tem, da sem jaz že 30 let dosti uveljavljen satirik, in da so v tej knjigi tudi satirični elementi, ki jih zastopa maček Kotik.«

»Jaz pravim iztrebek, ki naj bi bil satiričen in ki je poln obrekovanja. Mislim, da se tega ne dela in da je to kršitev avtorske pogodbe.«

»Beletrina me vedno snubi, seveda, ker voha denar, moje knjige se dobro prodajajo in zato je bilo Beletrini veliko do tega.«

»Ljudje so moledovali za nadaljevanje pripovedi Odfreda, česar pa ne bi mogla narediti.«

»Odfreda je povedala svoje. Zdaj se ne da njenemu glasu dodati ničesar več.«

»Kljub temu se je Svetlana Makarovič na sredi poti nepojasnjeno odrekla dvema pomembnima sodelavcema pri nastajanju knjige, Eriku Valenčiču in Svetlani Slapšak.«

»Dve leti, preden je odšel od doma, je moj oče dejal materi, da sem zelo grda.«

»Moramo postati ne vsi, ampak vse.«

»Morje je dedu pomenilo dom, gotovo je zato babici Ivani poslal tisto olje slikarja Alberta.«

»Morje je neomajno ostajalo nekaj, kar je bilo večje, močnejše in trajnejše od vseh občutij.«

»Vojna kljub temu, kar se je Ivani zgodilo tam v gozdu, postane normalnost ... Predvojni časi, čeprav so bili tudi zelo grenki, se gotovo ne bodo več ponovili in ona bo starejša, postaral je ne bo samo čas, ampak jo bodo spremenile tudi izkušnje, njo pa je strah življenja, ko strahu enkrat ne bo več.«

»V književnosti ni uradne cenzure, vendar pa občutim določen strah, da se na Poljskem razvija nekakšna samocenzura.«

»Avtorji se nekako bojijo izraziti, kaj resnično mislijo ali čutijo, ker se bojijo političnih posledic. Le upam lahko, da se ta razvoj ne bo nadaljeval.«

»Poljaki se odločajo med demokracijo in avtoritarizmom.«

»Na neki način mi je vseeno, kajti običajno sem jaz v vlogi porednega dekleta, to je nekaj, kar mi je bolj znano.«

»Zveneča klofuta politični nekorektnosti.«

»Res bi bilo nerodno, če bi oseba moje starosti in statusa pobrala celo nagrado in s tem preprečila mlajšemu avtorju v zgodnejši etapi kariere, da bi stopil skozi ta vrata.«

»Tako zelo sem vesela, da sem osvojila nagrado. Ja, delim si jo z neverjetno pisateljico.«

»Kaj mislite? Bi, ampak z veseljem si jo tudi delim. Taka oseba sem pač.«

»Čudovito! Vsekakor bi jo lahko dobil že pred menoj.«

»Vredno besa to, da bi bilo treba gibanje BDS, ki se bojuje proti izraelski vladi zaradi njihove diskriminacije in brutalnosti proti Palestincem, prikazati kot nekaj sramotnega in nepravičnega.«