»Otroci smo seveda iskali bolj glamurozne sanje, kot je gradnja uničene dežele, zato smo z odprtimi rokami sprejeli prihod popkulture v Nemčijo. Vsi smo živeli za ameriške filme in že pri enajstih letih sem se odločil, da bom režiser.«
»V današnjem svetu, ki je videti bolj zaprt in deljen kot kadar koli prej, potrebujemo zgodbe, ki preizprašujejo ta status quo. Tako se tudi liki v filmu spoprijemajo z vzorci, v katere so potisnjeni tako ali drugače. Vse prepogosto pozabljamo, da je identiteta, ki jo nosimo kot posamezniki, nekaj, kar se spreminja in oblikuje na podlagi lastnih odločitev, ki jih na poti življenja sprejemamo. Film se tako ukvarja z upanjem, osebnimi prepričanji in idejo o svobodi, v svojem bistvu pa govori o spremembi – možnosti, ki jo imamo vsi.«
»Troli bodo trdili, da svet en drek briga, da se nihče niti ne spominja imen likov ali ene same hudičeve stvari, ki se je zgodila v filmu. Ampak potem bodo film videli še enkrat in bodo rekli, 'Oh, okej, oprostite, zdaj bom zaprl svojo klinčevo gofljo.' Tako da to me ne skrbi.«
»Med raziskovanjem sem ob zori pogosto zaslišal glasen zvok. Prihajal je iz notranjosti in se pojavljal na številnih krajih, ki sem jih obiskal. To je bil nedvomno simptom moje izpostavljenosti Kolumbiji. Izkušnja je postala podlaga za lik, čigar zvočna doživetja se sinhronizirajo s spominom države.«
»Mislim, da sva bila vedno med tistimi, ki jih ni bilo mogoče uvrstiti. Zato sva oba intuitivno razvila mentaliteto večnega migranta: prototip evropskega potepuha. Ta izkušnja nenehnega ‘sem ter tja’ oblikuje najini življenji še danes.«
»Snemanje se je prestavljalo zaradi pandemije in financiranja, kar je pa po drugi strani ponudilo več časa za avtorski in produkcijski premislek. Seveda pa sem zadovoljen, da končno začenjamo snemati.«