Zdaj govori režiser

»Pred pandemijo se mi je zdelo, da film kot medij izgublja moč in priljubljenost«

»Morda bo to slišati ambiciozno, a spogledovali smo se z grško tragedijo in veliko smo razmišljali o tem, kako drama določa Ivovo usodo«

»Zabavalo me je, kako rade moderne tehnologije koketirajo z naravnim svetom. Logotip Twitterja je ptič, podatke shranjujemo v 'oblak', telefoni nosijo ikono jabolka ... hladni svet se poskuša približati organskemu, kar se mi zdi ironično«

»V montaži sem ugotavljal, da se liki ukvarjajo z eno samo stvarjo, z denarjem, sveta okrog sebe pa niti ne opazijo. Ptice so bile način, kako v zgodbo vpeljati zunanji svet«

»Rad bi preučil svoja dejanja in si vzel k srcu pomanjkanje ozaveščenosti, ki sem ga pokazal kot režiser.«

»Ob nastanku filma se kot otrok nisem zavedel brezčasnega sporočila tega filma, ki nam govori, da ljudi najbolj določa samo ena stvar: njihova človečnost. Z restavrirano različico filma bomo ohranili umetniško delo in to pomembno sporočilo.«

»Številne od teh zgodb se v tvojih mislih razvijejo podzavestno«

»Naj živi Ukrajina!«

»To je delo, ki ga moramo opraviti skupaj.«

»Carmen je priljubljena tudi zato, ker v njej najdemo mešanico belkanta – npr. Micaeline arije – silovitega in brutalnega realizma, ki napoveduje italijansko veristično smer, in umetelnih španskih ljudskih napevov, kot so 'Seguidilla', 'Habanera' in toreadorjeva pesem ... Zdi se, kot da je Bizet napisal glasbo za 'navadne' ljudi, zato ostaja tako priljubljena.«

»Moja Carmen se zabava in živi svobodno življenje, toda ima smolo, ko spozna neuravnovešenega don Joséja. Zame je ta od nekdaj psihopat. Ko ga Carmen zavrne, tega noče videti in zato vzplamti njegovo ljubosumje.«

»Zellerjevo besedilo označil za črno farso, ki 'prikazuje labirint čustev med ženo in možem ter materjo in sinom, in ko poskuša odgovoriti na vprašanje, ali lahko ljubimo preveč, odzvanja kakor bolesten odmev'.«

»In če povem, da sem v zadnjem letu in pol kar nekajkrat razmišljal o odhodu iz te sanjske službe, lahko hitro ugotovimo, da nekaj ne 'štima'.«

»Zeller na stilno prepoznaven in izpiljeno minimalističen način, s skopimi, a enigmatično dvoumnimi stavki v tekočem dialogu, predvsem pa z neprestanim spreminjanjem perspektive izrekanja 'objektivne resnice' razgrinja pred gledalci čustveno izvotljene odnose v družini.«

»Avtor se spretno poigrava z realnostjo izrečenega, ki jo gledalec po koščkih sestavlja iz prizora v prizor skozi labirint mamine stiske.«

»Režiser je besedilo označil za črno farso, ki 'prikazuje labirint čustev med ženo in možem ter materjo in sinom, in ko poskuša odgovoriti na vprašanje, ali lahko ljubimo preveč, odzvanja kakor bolesten odmev'.«

»Je tako diktatorstvo sprejemljivo?«

»Se strinjamo s cenzuro? Se strinjamo z izsiljevanjem, ko gre za svobodo govora? Kot umetnik? Kot oseba?«

»Ne, nikdar ne bom privolil v navadno izsiljevanje. Nikdar se ne bom strinjal s cenzuro.«

»Zdaj ni čas, da bi bili tiho. Umetnik ima glas in mora govoriti. To je njegova dolžnost.«

»Mefisto je sposoben manipulirati z vsemi, ne more pa z Margareto, saj je njena duša preveč čista. Mora počakati, in to želim pokazati«

»Imam odlično ekipo sodelavcev in fantastično zasedbo«

»Zelo me žalosti, da je umrl William Hurt. Imel sem to čast, da sem z njim posnel Vas ob gozdu. Bil je mojster igralske obrti. Vsak posnetek je bil nov in drzen.«

»Film je bil začet v bistveno drugačnem svetu, kot je sedaj.«

»Uprizoritev žanrsko postavil v formo kabareja, varieteja, cirkusa.«

»A ti prizori v neizprosni želji po slikanju veličine bolj slikajo anomalije vzpostavljene družbe, manipulacijo, ki družbo sploh drži pokonci, in izvotljenost prašičje morale.«

»Bolj pomembno se mi zdi, da uprizoritev najde pot Orwellove ironije, satire – torej igranja s fenomeni in operiranja s humorjem.«

»Že odkar smo začeli delati, se mi namreč plete po glavi, da je Orwellovo pisanje v natančnosti svojih predikcij ob koncu 20. stoletja delovalo kot tragična distopija, danes pa je farsa, groteska in v tem v praksi potrjuje Marxovo teorijo.«

»Kot bi imel zasedbo glasbenikov, ki bi popolnoma obvladovali svoje inštrumente, jaz pa bi le dirigiral.«

»Durang v to igro uvaja celo vrsto gledaliških referenc, ne le na Čehova, temveč tudi na nekatere druge pomembne elemente gledališke tradicije, ki jih uporablja s tako lahkoto in iznajdljivostjo, da tudi tisti, ki ne poznajo preveč Čehovih dram Tri sestre, Striček Vanja ter Utva, iz katerih Durang vzame ključne trenutke za svojo dramo, lahko brez problema uživajo v tem besedilu.«