»Med raziskovanjem sem ob zori pogosto zaslišal glasen zvok. Prihajal je iz notranjosti in se pojavljal na številnih krajih, ki sem jih obiskal. To je bil nedvomno simptom moje izpostavljenosti Kolumbiji. Izkušnja je postala podlaga za lik, čigar zvočna doživetja se sinhronizirajo s spominom države.«
»Mislim, da sva bila vedno med tistimi, ki jih ni bilo mogoče uvrstiti. Zato sva oba intuitivno razvila mentaliteto večnega migranta: prototip evropskega potepuha. Ta izkušnja nenehnega ‘sem ter tja’ oblikuje najini življenji še danes.«
»Snemanje se je prestavljalo zaradi pandemije in financiranja, kar je pa po drugi strani ponudilo več časa za avtorski in produkcijski premislek. Seveda pa sem zadovoljen, da končno začenjamo snemati.«
»Hotel sem, da bi se imeli ljudje po odhodu iz kinodovrane o čem pogovarjati. Pri filmih je unikatno to, da jih gledamo vsi skupaj. Morajo nam dati torej temo za pogovor, pa tudi zabavati.«
»Zakaj takrat, ko me je strah in se počutim samega, mislim, da sem edini na svetu, ki to čuti. Zakaj me je sram teh občutkov, zakaj ne delim svojih strahov, zakaj si domišljam, da sem v tem edini in včasih tudi edinstven.«
