»V mojem življenju je obstajal trenutek, ko sem pogledal kateri koli italijanski film. In najboljša leta v svoji karieri sem preživel, ustvarjajoč svoje različice teh filmov. Iz teh razlogov je prejetje nagrade za življenjsko delo na filmskem festivalu v Rimu fantastično!«
»Naredil bi lahko precej poglobljen, iskren in stvaren film o Putinu. Ampak namesto tega je Oliver Stone, imetnik ameriškega potnega lista in kipca Oskarja nekje na polici v svoji spalnici v Los Angelesu, v štirih serijah svojega filma stregel Putinu. Niti enkrat mu ni oporekal. V nobenem pogledu mu ni nasprotoval. To kaže na dejstvo, da ne gre več za krivdo Putina, ampak za odgovornost Oliverja Stona.«
»Nagrade nisem pričakoval, ker je film zelo specifičen in vsebuje zelo subtilne elemente, ki pa jih je občinstvo vseeno ujelo. Sprejem na pogovoru je bil čudovit, morali so mi izklopiti kamero, ker bi se sicer lahko pogovarjali vso noč.«
»Če si znaš sam postaviti mejo, je internet super stvar. Če te pa zasvoji do te mere, da ne znaš zares ločiti med resničnostjo in življenjem na spletu, pa je to – predvsem za mlajšo generacijo – lahko velik problem.«
»To je realnost, ki nas čaka, če ne bomo dovolj pozorni na to, kaj nam telefon in internet lahko naredita. Lažje je živeti prek nekoga drugega kot pa, če se izrazim po domače, dvigniti rit s kavča in tvegati v življenju.«
»Bal sem se, da bo morda napeto, a me je tata poslušal, upošteval in se potrudil uresničiti mojo vizijo. Bolj se je trudil zame, kot bi se zase. Pri tem ni bilo nobenega ega, lepo sva sodelovala.«
»In seveda tudi posebno slovenska. Preprosto povedano: gre za mesto, ki ga oblega sovražnik. Mesto čuva legenda o samorogu. Vendar se sovražnik in napadalec mesta, zunanji sovražnik, v operi nikoli ne pojavi. O njem se govori, vendar ga ni, ne nastopi. Kot da ni pomemben. Kot da so si ga izmislili.«
