Zdaj govori režiserka

»Ko sem živela in delala v Sloveniji, me Cankar kot režiserke ni privlačil.«

»Mislim, da sem bila preveč zasičena z njegovim delom. Ko pa sem se preselila v Kanado, sem začela svojo domovino gledati v čisto novi luči.«

»Iskala sem slovensko dramo, ki bi jo lahko v uprizoritev predlagala kanadskim gledališčem. Prepričana sem bila, da je Cankar preveden v angleščino, ampak ko sem prevode začela iskati, nisem našla nobenega.«

»No, pa jih niso imele. Cankar je preveden v več kot 15 jezikov, a angleščine ni med njimi. To je posledica napačnega sklepanja in napake.«

»Ivan Kramberger je eden, edini in edinstven in si zato zasluži film. Pobudo zanj sem dala jaz«

»Današnji otroci zlasti zaradi finančnih stisk ostajajo doma bistveno dlje, kot so nekoč, obenem so tudi precej nežni in občutljivi ter se z življenjem spoprijemajo precej pozno.«

»Priložnost, da se potopim v ta svet, v vse te fascinantne like, in še posebej možnost, da dam glas Marii Schneider, je res vznemirljiva.«

»Nikoli ni napisal note in nikoli ni napisal besede, ki v psihološkem smislu ne bi nekaj pomenili. Ves njegov pomen je v melodiji pesmi in tudi v besedilu, ki ga pojejo. Zato je kot Shakespeare, ker lahko slediš ritmu tega, kar slišiš, in instinktivno čutiš, da ti nekaj pripoveduje o liku.«

»Moški niso navajeni na to, da jim spodleti. Nočejo tvegati neuspeha z delom v slabih okoliščinah. Ženske pa se tega lotimo.«

»Moramo preživeti, ampak ne samo to – biti moramo umetniki.«

»No, objavil je razpis za sodelovanje z mladimi avtorji, ki jih je potem sam izbral.«

»Verjetno vas novinarji pogosto sprašujemo, ali je na Kosovu (in v filmu) težko delati in uspeti 'kot ženska', ter vas katalogiziramo med avtorice.«

»Starejše generacije še vedno živijo v 'povojnem času', trudijo se nadoknaditi vse, kar so zamudile in izgubile.«

»Morda tudi zato v filmu ni enega samega 'velikega' incidenta, ki bo zaznamoval Venerino čustveno rast in preobrazbo.«

»Ampak so večinoma samoumevne in se jih da zlahka spregledati.«

»Zaposlena sem z drugimi projekti.«

»Namerava posneti najsijajnejši film o bojnem letalstvu, kar jih je kdaj bilo.«

»Gre za dramo v komediji in komedijo v drami. To predstavlja velik izziv za celotno ekipo.«

»Telesno ranjena, ljubka in neznatna lutka se vnovič rodi kot ostra, zverinska in neizprosna ženska. S katero nihče ne more manipulirati ali je zlorabljati.«

»Kako Daisy končno narediti zanimivo?«

»Če ne ustrezaš pričakovanjem, hitro obveljaš za prasico.«

»Izvirni naslov scenarija je bil Nimamo jajc, imamo pa škatle od njih – ta mi res ni bil všeč.«

»Seveda. Na začetku je Eva nesramna do strank, laja na ljudi, res je neprilagojena.«

»Še vedno te težje sprejmejo, če si punca in če renčiš ali se upiraš. Če si moški, je vse to samoumevno, ti 'se pa začni malo lepše obnašati, prasica'.«

»Fantje v ekipi niso razumeli, v čem je sploh Evin problem, in težko jim je bilo razložiti, da je ogromen del naših življenj povezan z nečim, kar za njih sploh ne obstaja.«

»Film tudi satirizira umetniško sceno in pretenciozne posameznike na njej.«

»Glavni lik pripada generaciji 30-letnih umetnikov, ki za ta liberalni kapitalizem niso ravno dobrodošla generacija. Ampak dajmo reči, tudi oni preživijo, kot vse generacije.«

»Ravno v teh najnižjih plasteh socialne vertikale pa se komični žanr zelo dobro znajde.«

»Vsaj pogovarjati se moramo o tem. Zdelo pa se mi je popolnoma neprimerno, da delamo po težkem obdobju neko težko predstavo.«

»Kako nepriložnosti vplivajo na naše doživljanje nas samih in na vse naše odnose z drugimi?!«