»Puntar v zvočni igri na svojevrsten zabavni način raziskuje razmerje med dvema vrstama radijskoigrskih strukturnih elementov: razmerje med besedo, ki ima pomenljivost in omogoča potek zgodbe, in melodijo, ki ne vsebuje besedno-pomenskega sporočila, pa vendar zmore predstaviti zvočni lik, ki je prav tako (ali še bolj) plastičen kot drugi liki v radijski igri.«
»Treba je poudariti, da razlikujemo dva pogleda, dvoje videnj radijske igre. Na eni strani gre za radijsko igro kot literarno zvrst in na drugi za pojmovanje radijske igre kot zvokovne umetnosti. To sta pravzaprav dve različni zvrsti radijske igre. Prepričana sem, da je treba gojiti obe zvrsti oziroma upoštevati tako eno kot drugo videnje. Vendar menim, da – tudi če je osnova za radijsko igro literatura, to je beseda, mora biti oblikovana tako, da se ravna po zakonitostih radijskega medija.«
»Z animiranim filmom Steakhouse želim vdreti v zasebnost para. Kje je meja med normalnim in nenormalnim? Omogoča mi, da se potopim v vzdušje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in nenehnega strahu.«
»Za to delo smo se odločili zato, ker odpira tri teme, ki so v tem času izjemno pomembne, da se jih izpostavi. Prva je ljubezen, ljubezen kot gonilna, a tudi destruktivna sila, druga je avtoritativnost, predvsem avtoritativnost staršev do svojih otrok, tretja tema pa je upor, upor mladih, upor proti sistemu.«
»Želela sem si umestiti predstavo v metaforičen prostor, da pride do izraza Jurčičeva univerzalnost. Pri njem me pretresa prav to, da se v 140 letih ni pravzaprav nič spremenilo. Še vedno imamo avtoriteto staršev, še vedno se mladi upirajo znotraj nekega sistema, še vedno se borimo za ljubezen, še vedno so pomembni status, denar in mreža.«
»Vsepovsod je politična situacija taka, da se desnica krepi, aktivisti pa skušajo izraziti svoj protest. Vsi izkušamo isti vzorec: tudi na Poljskem protestniki nimajo vpliva na politiko.«
»Ko zaslišimo njeno ime, se pred nami nariše slika, ki jo je sama vse življenje slikala za nas. Malokdo pa ve, kaj se skriva pod zunanjo podobo, ki jo je tako zelo pretkano stkala in jo tako skrbno varovala. Pod urejeno, skoraj uniformirano podobo, izčiščeno vsakršne odvečnosti, ki je žensko osvobodila, ji vrnila lahkotnost in spontanost, se namreč skriva deklica, ki je vse življenje hrepenela po ljubezni in se vse življenje, na vse načine, borila proti njej.«
»Po eni strani smo imeli, na žalost, idealne pogoje za njeno raziskovanje, saj je v času epidemije gojišče ksenofobije raslo, saj so bili izpolnjeni vsi pogoji za to: bili smo zaprti v svojih stanovanjih, nismo imeli možnost za pravo socializacijo, vsi sm bili prilepljeni na družabna omrežja, kjer sta ta gnev in sovražni govor rasla.«
»Verjamem, da risanke, ki jih gledamo v zgodnji mladosti, oblikujejo del naše osebnosti in da se lahko vpišejo v biografijo vsake ideje, ki jo ustvarimo pozneje v življenju ali pa vsaj ostanejo prijeten spomin, ki nas spremlja skozi vse življenje.«
»Odpuščanje je zgodba o očetu, ki se mora odločiti, ali se bo usmeril v prihodnost ali pa se nenehno vračal v preteklost, četudi je slednje že privedlo do tragične posledice, uboja njegove hčerke.«
»Enako se v preteklost ozira sama Albanija in enako se v stoletja preteklih sporov, na katere ima vsaka stran svoj pogled, nezdružljiv z drugimi, ozira in jih oživlja celoten Balkan.«
»Najboljši trenutki na snemanju so bili tisti, ko je cela ekipa gledala Wolfa, on pa je rekel: 'Pripravite se, da boste našli svoj prostor zena'. In res smo ga. Hvala, Wolf, poklanjamo se ti in še se bomo videli na poti.«
»Nas, družbo, čaka veliko dela. Ne, nismo imuni, izolirani, odrezani od sveta in ni res, da se predsodki, ki so se gradili in krepili skozi stoletja, niso dotaknili naših krajev.«