»Noč ima svojo moč, pravi pregovor, in nekaj je na tej moči, saj drugače ne bi vztrajali do jutra v poplavi ljudi in besed.«

»[V]sa končna bitja raznese / božanska moč, ki je v njih.«

»V tem je moč poezije.«

»Najboljša dela so študije, namenjene bralcu, kakopak, ki rad bere poezijo.«

»Imam noge, / da pobegnem, / pa sem še vedno tu. / Če bi duša res lahko zapustila mrtvo telo, / bi ga gotovo kdaj pa kdaj zapustila, / tudi dokler je še živo. / Vsaj kakšna lajdra od duše, / vsaj za kakšen dan.«

»Imam noge, / da pobegnem, / pa sem še vedno tu. / Če bi duša res lahko zapustila mrtvo telo, / bi ga gotovo kdaj pa kdaj zapustila, / tudi dokler je še živo. / Vsaj kakšna lajdra od duše, / vsaj za kakšen dan.«

»Skratka, to je poezija, ki jo je treba brati pozorno in ponižno, in pokaže se, kako so lahko majhne stvari velike in pomembne za vsak trenutek.«

»Pesmi stečejo skozi bralca kot reka, ki jo razburka nevihta, da poplavi in prinese na obrežje, kar je ležalo zakritega na njenem dnu.«

»Zaobljeni in ostri kamni reke butajo drug v drugega, nekdaj so bili del gore, sedaj so del morja. Kje točno v bralcu in kje v knjigi se to zgodi? Ne vem. A ta moment je bistven, da poezija odloži bralčeva očala naučenega in ga nepripravljenega popelje k neposeljenemu in rahločutnemu – nazaj k človeku.«