»HIJENA je po mojem mnenju skladba z najlepšim srečnim koncem v zgodovini.«

»Petnajst dni sem hodila do taborišča s svojimi devetimi otroki. Triletna hči je bila že tako šibka, da sem jo morala pustiti ob cesti. Ničesar nisem mogla storiti, slišala sem le hijene, kako se približujejo.«

»Ni pomembno, moji davni koraki te bodo / učili, ti peli / o bridkosti in elektriki tega nečistega, žarečega / časa, ki je imel / čekane hijen, atomske srajce in krila bliska, (…) ki so ga stoletja barvali z močjo krvi in trpljenja.«

»Skladba govori o nasilju, o zlorabi moči in o vlogi nas opazovalcev ob tem. V bistvu nastavlja ogledalo nam licemercem: najprej pridejo levi, potem hijene, jastrebi in na koncu mi, muhe. In se mi zdi, da je to zelo aktualno v tem času. Ker smisel umetnosti je, da nas vedno znova zadane, ko se senzorno adaptiramo na probleme, ki nas obdajajo.«

»V tuji sobi sedim na robu postelje ugaslega ognjišča, ob tuji ženski, ki govori in govori o ognju, strmim v leno zeleno reko, ne vem, kdaj smo ubili otroka v sebi, potohodcev ni več, za vse plačaš, te mrtve ptice, hijene in kače, to trganje, ta kepa pepela, žalost v njenem pogledu, nemoč in golo telo, ki leži v hladu pozabljenih ljubljenj, samo koraki po stopnišču pozabe in odmev zvona.«

»Absolutno, zagotovo, nedvoumno, da, da, da, da.«

»Mislim, da bo, da mora – da so razmere take, da mora.«

»Menim, da je prav, da damo ljudem možnost, da o tem odločijo.«

»Tako da skrbim zase, da v redu spim, da dobro jem, da telovadim.«

»Tako da skrbim zase, da v redu spim, da dobro jem, da telovadim, da imam dovolj časa zase.«