Ključna beseda: Jenkova nagrada

»Je, upam, kar pogosta reakcija človeka v družbi, ki ni najbolj prijazna, kjer je ogromno homofobije, rasizma, šovinizma, seksizma, in to je moj način akcije.«

»Za samoto je potreben pogum, ne moreš se dolgo strinjati, ne moreš več deliti malih prigod skupnosti, ne moreš več pisati o univerzalnosti izginjanja, zato živim v mestu, se opominjam, da najdem prostor sred križišč, nekateri odhajajo domov, drugi dom še iščejo, obdobja, desetletja antagonizmov in protislovij, razmišljam na sprehodu mimo ljudi, mimo razočaranj in bolečin, in minevajo, ostajajo za mano.«

»Gre za celo serijo različnih govoric, diskurzov, odnosov do jezika in do sveta.«

»Kako zlahka se nestrpnost in nasilje, ki nosita izjemno težo in kompleksnost, (re)producirata in vpijata v življenje.«

»Njegov drzen, svež in luciden pesniški projekt se po oceni žirije upira vsakim opredelitvam ter bralca potiska do roba sveta, ravnine in jezika, da se lahko ozre in od daleč vidi krhko naravo naših konstrukcij.«

»Namreč, izjavljalni položaj subjektke oziroma govorke je proč od vsega in vseh.«

»Da obstaja ta Ljubav, da je, da se subjektka nanj oziroma nanjo obrača, je za bralca, vsaj zame je bilo, odrešujoče.«

»Gre za nekakšno pesniško skladbo našega prostora in časa, ki nič ne skriva, vse vrže v ksiht ter prepriča z radostnim besom.«

»Če se je Ljubav ukvarjala s poskusom premika v sedanjosti, da bi se prihodnost sploh lahko zgodila, v Telesu postane jasno, da se premiki lahko dogajajo le v pokončni, gibki zasidranosti v telo, ki ni spoznano kot enostno, ampak nekakšna monada mnoštvenosti, prečijo ga zgodovine in možne prihodnosti, osebne, družinske, transgeneracijske, manjšinske, razredne. V pesnitvi se subjekt skozi telo odpre in da govoriti tem mnoštvenostim do roba izčrpanosti.«

»Poezija lahko vzbuja lepa čustva, včasih pa tudi kaj drugega.«

»Zbirka mi je pomenila vstop v krog prijateljev, s katerimi sem literarno živel in ki jih ni več. Oživil sem jih skozi sanje, da bi mi pomagali preživeti. Nastajala je v nekakšnem polbudnem stanju. In boleče. Sprva je imela naslov Sanje z mrtvimi, toda pozneje sem pesmim dodajal sanje z živimi, in slednjič vse prepletel v svet, iz katerega je smrt dobesedno izginila. Verjetno tudi bolečina, da je ostal vitalizem nekega drugega jezika. Ki ga razumemo ali pa tudi ne.«

»Ne vem, ali so se tudi tokrat v komisiji kopja kresala kot tedaj. Vem pa, da je danes čas dosti bolj svinčen. In da ministrstvo za kulturo poleg 23 organizacij neodvisne kulture prav zdaj meče na cesto tudi založbo, ki je izdala obe moji nagrajeni knjigi. Morda sem zato še bolj hvaležen komisiji, ki me je nominirala in celo nagradila, kar mi daje upanje, da nas ni malo, ki se upiramo zlu.«

»Skozi 46 sanjskih skic, izrisanih v pesmih v prozi, bralec z veliko mero suspenza sledi nepredvidljivi logiki sanj, ki ji mora hočeš nočeš slediti tudi sanjajoči subjekt, ki je vselej tudi osrednji protagonist sanj.«

»Slovenska poezija diha s slovensko družbo, čeprav se 'smisel poezije neverjetno hitro menja, posebej v tem čudnem koronavirusnem času'.«

»Simon Jenko (1835–1869) je eden največjih slovenskih lirikov, zato ime nagrade ni bilo izbrano po naključju.«

»Pesmi Lucije Stupica bralca povabijo v različne naravne in družbenokulturne krajine ali kraje človeškega izkustva.«

»Jana Putrle Srdić pa v zadnji pesniški zbirki vzpostavlja pesemski govor, katerega vodilo je 'učiti se povedati manj'.«

»Ogromno mi pomeni. Ne toliko kot neka potrditev za delo, bolj kot občutek družbene sprejetosti.«