»V svojem Partizanskem dnevniku je že leta 1942 zapisal vizionarska, daljnosežna premišljanja, ki segajo globoko v naš čas in so danes še posebej aktualna.«
»Izgubil sem vsako veselje še nadalje zapisovati dogodke iz svojega ubogega življenja. Mar naj kar naprej zapisujem same žalostne stvari? Veselja pa zame tako in tako ni več. Ostale so mi samo še miši.«
»Besede, jezik, komunikacija kot taka je že 'psihološka operacija', ki se lahko uporablja za materializacijo, ponavljanje ali reprodukcijo nasilja ali pa dematerializacijo nasilja oziroma travmatičnih vsebin.«
»Zbirka mi je pomenila vstop v krog prijateljev, s katerimi sem literarno živel in ki jih ni več. Oživil sem jih skozi sanje, da bi mi pomagali preživeti. Nastajala je v nekakšnem polbudnem stanju. In boleče. Sprva je imela naslov Sanje z mrtvimi, toda pozneje sem pesmim dodajal sanje z živimi, in slednjič vse prepletel v svet, iz katerega je smrt dobesedno izginila. Verjetno tudi bolečina, da je ostal vitalizem nekega drugega jezika. Ki ga razumemo ali pa tudi ne.«
»Ne vem, ali so se tudi tokrat v komisiji kopja kresala kot tedaj. Vem pa, da je danes čas dosti bolj svinčen. In da ministrstvo za kulturo poleg 23 organizacij neodvisne kulture prav zdaj meče na cesto tudi založbo, ki je izdala obe moji nagrajeni knjigi. Morda sem zato še bolj hvaležen komisiji, ki me je nominirala in celo nagradila, kar mi daje upanje, da nas ni malo, ki se upiramo zlu.«
»Skozi 46 sanjskih skic, izrisanih v pesmih v prozi, bralec z veliko mero suspenza sledi nepredvidljivi logiki sanj, ki ji mora hočeš nočeš slediti tudi sanjajoči subjekt, ki je vselej tudi osrednji protagonist sanj.«