Ključna beseda: knjiga

»In takoj sem bil precej navdušen, zato sem rekel da. In seveda nisem imel pojma, kaj bo to postalo.«

»Če ga bodo odstranili, bodo oboževalci preprosto zgradili novega. Ker jih je na milijone.«

»Uživala sem v zvočnosti besed, ritmu, metaforah in vsem svetu, ki mi ga je odpiral.«

»Mislila sem, da te mora nekdo 'požegnati', da si pesnik.«

»Ključno se mi je zdelo, da je bi bila zbirka tudi zvočna knjiga, izredno pomembno mi je namreč tudi poslušati poezijo: njeno metriko, ritem, asonance, zvočnost itd.«

»Privilegij je, da lahko poezijo hkrati poznaš intimno, torej, da veš, kako in iz česa je nastala, obenem pa si jo sposoben brati kot nekdo drug, jo videti od daleč.«

»In to pot do gledalca/bralca/poslušalca po navadi najdeš tako, da se postaviš v njegovo vlogo in na svoje ustvarjanje pogledaš od tam.«

»In kot že rečeno, v ansamblu so lahko samo ljudje, ki so pripravljeni ustvarjati 'skupaj'/ensemble' ter podpirati drug drugega in ki razumejo, da je to bistvo gledališča – biti skupaj.«

»Od vseh vernikov je bil Kafka najdlje od iluzij in med vsemi, ki na svet gledajo brez iluzij in ga vidijo takega, kakršen je, najbolj neomajno verujoči.«

»Torej ni volja nekaj definitivno ireduktibilnega, zgolj iz sebe samega izhajajočega, marveč je le zunanji, mentalni odraz nekih popolnoma neodvisnih, temeljnih, počelnih procesov v možganih.«

»Um je duh, tako da je vsa realnost.«

»Ovito v lepe barve je listje, / mokra trava se polega vase / in tam mlaka, / kot da neka duša v njej zaprla je oči. / En tak mir je.«

»Gojila sem, kot vsak mlad človek, svoje sanje o lepoti in polnosti doživetij. Čutila sem jih z vsem telesom. Kaj je bilo bolj naravnega kot to, da sem jih že zgodaj skušala izpovedati s plesom, z lepoto gibanja? Da, v plesu sem videla najbolj naravno pot, da bi izpovedala tisto, kar se je nabiralo v meni. Gnala me je želja po prostosti in sproščenosti, ki sem ju v svojem življenju venomer pogrešala.«

»To, da jo je pisala hči Marte Paulin Schmidt, ji daje poseben ton.«

»Tedaj – in verjetno vse do konca življenja – vrh njene samoizpolnitve.«

»Iz strahu, žalosti in odpora do tega, kako je slovenska politika na neprimeren način vzpostavljala mejne režime v času epidemije, ne ozirajoč se na potrebe mejnega prebivalstva.«

»Zlasti v prelomnih dogodkih v zgodovini umanjka ženskih pričevanj.«

»Nisem bila v varnem, v zavetju, kljub rigoroznosti pri spoštovanju vseh pravil za omejevanje koronavirusa.«

»Refleksija je sestavni del mojega raziskovanja.«

»To so kategorije, ki jih uporabljam v delu, nanje pa me je opozorilo življenje.«

»Sedanjost vpliva na zgodovino, ne vpliva na preteklost, ampak na poznavanje zgodovine.«

»Razumeti ne pomeni strinjati se z njim; tu je bistvena razlika.«

»Reflektira dva pojma, nadzorovanje in upor.«

»Njena glasba je bila odraz osvobajanja od nečesa, kar sploh nima imena, kar ni ne žalost in ne otožnost, kar jo je tiščalo navzdol in v globino.«

»Skušali so mi dati darilo – vid, da bi mi zagotovili polnost sveta. Niso pa razmišljali o težavah, ki mi jih bo to prineslo.«

»Če je skodelica polna majhnih in zelo natančnih izrisanih likov, je to odraz tega, da je oseba, ki ji bereš, pronicljiva in da natanko ve, kaj hoče, ter skrbno načrtuje vsako potezo.«

»Večina ljudi neizbežnost smrti odriva daleč stran, mislijo si 'ah, ja, ta smrt, kje je še to, kaj je že to' in živijo brezskrbno tja v en dan. Potem pa pridejo bolezni, nesreče, smrtonosne epidemije ali se jim začne življenje iztekati in je tu hudič. Sta tu obup, bolečina. Tedaj začnejo nevrotično razmišljati, kako iz te groze najti pot ven, pot rešitve, kako najti ob obupu nekakšen mir, kako priti do pomirjujočega spoznanja, ki ustvari smrt sprejemljivo.«

»Lahko bi izbral tudi besedo, po kateri sprašujete, vendar - vsaj tako upam - tudi 'drugačni' ne kvari pomena, ker je svet, o katerem govori ta knjiga, izpolnjen z določili, ki označujejo nekaj, kar znotraj te svetnosti ne obstaja, malo verjetno obstaja ali pa je prignano do skrajnosti, na podlagi katere lahko potem govorimo o Prestopu, in če je v delu veliko govora o zlu, o njegovi totalni negaciji. Hkrati pa določilo na paradoksen način označuje nekaj, kar ni označljivo, in to je Boga ali Neskončno-nedoločeno. Lahko namreč označujemo Reči, ki so zunaj okrožja Določenega. Ter s tem pripisujemo Nedoločenemu 'poseben pomen', mu izkazujemo 'posebno čast' in skrušeno priznavamo, da ga ne moremo spodnesti z nobenim določilom. Da je neulovljivo, svobodno.«

»Drži, to so stvaritve iz tistih let. V knjigi je torej nekaj pesmi ali kako krajše prozno besedilo, nastalo v preteklosti. V Drugačni svet sem jih vključil, ker konceptualno ustrezajo njegovi vsebini. Knjiga je namreč koncipirana kot delo, v katerem je aktualnost časa konstruirana iz njegove - haha! - 'večnosti'. Kakšno od teh besedil je nastalo tudi v moji punkovski fazi, kakšno pozneje ali pri delu z Laibachom.«

»Poleg zanimive metaforike in izčiščenega sloga roman ponudi poglobljeni uvid v izjemno travmatično izkušnjo – pogosto je v mladinski književnosti tabu že smrt, za samomor pa velja to še bolj.«