Ključna beseda: knjige

»Začne se pri eksistenčni stiski avtorja, nadaljuje se z nedovoljeno, tatinsko reprodukcijo, s pogodbo, ki je nepoštena, z oblikami reprodukcij, ki si jih avtor niti ne predstavlja itd.«

»Čakajo, kdaj se bo kaj lepega zasvetlikalo tudi v temnem delu dneva.«

»Vesel bi bil, če bi eno tiskali do konca življenja. Mislim, da bi dobila Zvestoba do groba nekaj smešnih opomb, če bo čez 100 let še obstajala.«

»Želel sem, da knjiga predstavlja moje mesto.«

»Rad bi verjel, da bo BBC s svojo mirno inteligenco in predanostjo zdravju in spopadanju z izzivi leta 2020 nedotakljiv na podoben način. Upam, da se bodo vsi, ki bi mu radi škodili, zamislili.«

»Brez branja smo samo lutke.«

»V sebi nosijo nekaj več.«

»Ko beremo knjige, na neki način beremo svobodo, ki jo nosimo v sebi.«

»Branje je svoboda. Branje je dih. Branje ti odpre nov pogled na naš svet in te povabi v svetove, od koder sploh nočeš oditi.«

»Zgodbe so krila, ki te vsak dan ponesejo kvišku, zato poišči knjige.«

»S panjem, ki je poln knjig, poskrbeti za zeleno upanje.«

»Knjige za otroke razumete kot medij, ki nas od zibelke naprej nagovarja k večnim sporočilom miru, prijateljstva, spoštovanja in zmage dobrega nad zlim.«

»Mladi si izposojajo predvsem to, kar je obvezno za šolsko branje, sledijo stripi.«

»Velika motivacija, da se otroci navdušijo za branje, so po besedah knjižničarke še vedno knjige čarovniškega vajenca Harryja Potterja.«

»Spomini se kot slepi potniki prebijajo skozi naše življenjske tokave … Prepoznamo svet, ki se je nedoumljivo udomil v naši zavesti kot ledina sanj, ledina neba, ledina minulega življenja, tesnoba prihodnosti.«

»Še dihaš? Rjove gora. Zmoreš o meni kaj pisati?«

»Joj, Lorca! Tvoja dolga pot! Kje so tvoje / zmrzle luske? La muerte me espera!«

»Knjiga ljubica / pobeljeno ušesce si je iztrgala / iz mojih limanic srca …«

»Bliža se finale Šeste simfonije. / Telefon v dlani me začne ščemeti. / Mozeg mi že ledeni v pričakovanju zadnjega udarca. / Zdaj zdaj se bodo tutti splašili v crescendo …«

»Komu naj še opiše,kar je otipal v postelji sveta.Čemu je toliko sprememb dojemalin iluzij, lepot, čemu iskal razlog grozotam,koga slepil, zakaj besede izgubljal.«

»To je povest o dobrih ljudeh, ki jih ni več, zato lahko živijo samo še v besedah in predmetih, a tudi zgodba o večno melanholični panonski pokrajini med Šalovci, Čakovcem in Soboto, v katero sta zgodovina in njen zločin zarezala strašno rano.«

»Pisateljica je izpisala pretresljivo, tudi srhljivo in strašno knjigo, a nenavadno globoko in lepo, kot bi nas vabila in opogumljala, naj nas ne bo strah vsega novega, hkrati pa pred nas postavlja najvišjo zahtevo, kako ohraniti lepo in dobro v človeku.«

»Deček se ji je nasmehnil in pokimal. Tudi ona se je nasmehnila. Mogoče se ji je vse skupaj samo zdelo. Mogoče sta bili to dve prikazni, mogoče je bil čudež.«

»Mogoče je tole izmišljeno ali pa tudi ne? Mogoče je resnično, ne vem več, kje se konča resnica in kdaj se spremeni v fantazijo.«

»V hišo dobimo nove stanovalce. Na podstreho se vselita dve tovarišici, Fani in Zinka. Njima rečemo Tazgorne.«

»Pri naslovnicah si nekateri ustvarjalci pogovorov želijo, drugi pa 'vidijo eno samo možnost in se nato dogovorijo znotraj tega'.«

»Veliko je izmenjave mnenj, vsi skupaj ustvarjajo celoto.«

»Procesa se lotim 'od znotraj navzven' – najprej vsebina, nato format knjige in razmislek o tisku, šele na koncu razmislek o naslovnici.«

»Takrat sem bila trmasta, razviharjena, divjaška razmršena smetiščna mačka … Nikoli ne bi izpod mojega pisalnega stroja prišle nove pravljice, če ne bi prav ona s svojim tihim, svilenim glasom in prisrčno besedo ukrotila mojega renčanja. V moji mladostni premraženosti je zavel mehak južni veter.«

»Za Kristino Brenkovo je Peter Svetina zapisal, da je bila odločna, razgledana, omikana in duhovita ter ob vsem tem skromna, mirna, tenkočutna dobra vila s svilenim smehljajem in svilenim glasom.«