»Čeprav so se ljudje v razsvetljenih prostorih pretvarjali, da ni nikjer nobenega trupla, je Simon vedel, da stari oče sočasno na skrivnosten način leži mrtev na koncu teh prostorov.«
»Trupla pobitih sovražnikov, o katerih so govorili, so bila prav tako kakor deli živalskih teles v loncu daleč od tega, da bi se jih sploh lahko zaznavalo kot trupla.«
»Treba se je bilo odločiti, minute so neusmiljeno odtekale. Šele zdaj se je spomnil, da bi lahko zadnje ure preživel s svojimi bližnjimi. Problem je bil le, da se ni mogel domisliti nikogar, ki bi ga lahko umestil v to kategorijo.«
»Faliran fotograf, faliran literat, nogometni podkaster, amaterski nogometni zgodovinar, oče dveh otrok in mnogih nedokončanih romanov, raziskovalec mejnih stanj v soju polnočne lune, izgubljen v vesolju, v večnem (neuspešnem) iskanju samega sebe.«
»Marsikateremu bralcu se zato zgodi, da mora zgodbo prebrati vsaj dvakrat, saj pri prvem branju le s težavo umesti dogajanje v ustrezno hermenevtično ozadje, dialogi pa mu ne nudijo dovolj močnega ogrodja, na katerega bi lahko postavil stabilno miselno strukturo.«
»Pri tem deluje kot nekakšen slikar makro detajlov ali, kot v spremni besedi zapiše dr. David Bandelj, kot pisec mikroskopske tehnike, 'ki je podobna opazovanju pod mikroskopom, kjer so detajli povečani, kjer so skrivnosti razvozlane in kjer je zaradi takega napora vid opazovalca utrujen'.«