»Te knjige nas popeljejo v agonijo družinskega življenja, delovnega mesta ali državne politike, v skoraj duhovno zavezo prijateljstva, v notranjo arhitekturo erotičnega občutja, banalnost kapitalizma in nemir vere.«
»Nihče me ni mogel videti in včasih sem zrl globlje v notranjost gozda, a največkrat sem nadzoroval hišo, njena okna in predvsem vrata. Zvoki. Zveni. Šumi. Močno so me pritegovale hišne melodije, kot sem poimenoval vse zvočnosti, ki sem jih slišal doneti iz hiše.«
»Potem si na prsi prilepim nalepko, na kateri je črno na belem zapisana ena samcata beseda: nemščina. To je to, to dejanje, od tedaj naprej se napis na mojih prsih glasi kot priznanje: nemščina. Ja, Nemec sem, ne po izvoru, po svetlih laseh, arijski krvi ali podobnih neumnostih, pač pa preprosto po jeziku, s tem pa po kulturi.«