»Vedela je, da je vsak trenutek verjetno zelo dragocen, ker človek v najhujših trenutkih pomisli na marsikaj. Vsaj enkrat se je tudi to zgodilo. Ker ni mogla čisto takoj odreagirati na klic v sili, je bilo potem prepozno.«
»Anita se je bolj držala tiste stare modrosti: kdor ve, ne govori. Kdor govori, ne ve. In veliko ljudi je govorilo tudi v krogih blizu nje. Tudi o njej. Ampak kot ste rekli, ona je ostala dama.«
»Zadnje leto sem bila bolj ali manj vedno pri njej. Vsako popoldne sva po dve, tri ure čebljali o vsem živem in je bila ves čas čisto v redu. Mislim, da je pred mano dobesedno odigrala svojo igro in da je, ko sem jaz odšla iz bolnišnice, samo še padla.«
»Mislim, da je največja zapuščina te knjige ravno v tem, da ni treba obupati. Ni treba obupati! Boriti se je treba do konca, vse se lahko spremeni. Vsaka slaba stvar se lahko v dobro prerodi, vsako sovraštvo lahko postane ljubezen. Po mojem nam je mama hotela povedati, da imamo vsi možnost biti dobri, ne glede na to, kar se nam je v življenju zgodilo.«
»Mislim, da je malokdo poznal to zgodbo, ker je zelo nerada govorila o sebi. Ker je bila pač človek brez ega, ki je vedno dala vse druge v ospredje in je pustila, da njeno delo govori o njej. Ta knjiga nam omogoča vpogled v človečnost izza blagovne znamke, izza te javne podobe. In izza te podobe je res duša, lepa, dobra duša, ki nam je lahko vsem v navdih.«
»Njeno življenje je za črno kroniko. Mene je pravzaprav presunilo, koliko lahko človek zdrži. Pa ne samo, da se ne zlomi, ampak to obrne v najvišje dobro, za najvišje dobro. Vem, da sva se pogovarjala vmes, in ko mi je ona mirno razlagala vse te grozote, grozne stvari, ki jih je preživela, vem, da sem ji na neki točki rekel: Ampak gospa, saj vi bi morali biti Hitler; glede na to, kaj se vam je zgodilo, bi morali sovražiti ljudi.«
»To se je zgodilo na podelitvi priznanja Slovenka leta leta 2023. Takrat so Aniti tudi izročili priznanje Slovenka za vse čase. Ona je takrat posnela izjavo, ki je delovala kot njena oporoka. Kot da se poslavlja. Tisto me je res pretreslo.«
»Samo stekla sem v sobo, kjer je spala Karmen. Čez njeno košaro sem se vrgla točno v trenutku, ko je pritisnil na petelina. In potem je ustrelil še enkrat in še enkrat in še ...«
»Mama me je peljala na morje v neko zapuščeno delavsko naselje, ker drugam ni mogla. Mislim, da nama je postlala na eni klopi ali na mizi, ne vem, kje ... Vem, da je ponoči deževalo. In ker je bila streha taka, kot je bila, me je celo prekrila. In mi je rekla: jutri bova pa plavali, bo sonček.«
»Vedela je, da je vsak trenutek verjetno zelo dragocen, ker človek v najhujših trenutkih pomisli na marsikaj. Vsaj enkrat se je tudi to zgodilo. Ker ni mogla čisto takoj odreagirati na klic v sili, je bilo potem prepozno. In zato je bila ona 24 ur neprestano v akciji.«
»Zagotovo lahko med oblike medvrstniškega nasilja na spletu uvrstimo še posmehljive komentarje, izključevanje iz spletnih skupin, deljenje zasebnih sporočil, slik ali posnetkov brez soglasja ter ‘všečkanje’ sovražnih komentarjev.«
»V zadnjem času opažamo vedno več snemanja in objavljanja takšnih vsebin, pri čemer bi rada poudarila, da je nedopustno, da potem mediji še dodatno v novicah znova in znova objavljajo te posnetke – in tako še dodatno viktimizirajo in ponižujejo žrtev.«
