»Moji stari starši, ki so emigrirali v Argentino, nepismeni in brez znanja jezika, moji starši, ki so mi vcepili ljubezen do knjig, moji pacienti in bližnji prijatelji, ki so me spodbujali, da sem se iz zdravnika prelevil v pisatelja.«
»Cilj njegove poezije je bil izraziti bedo in nesrečo proletarskega sveta; ta mu je bil predvsem snov za ponazoritev novega etosa, ki zahteva očiščenega človeka; sočustvuje z zatiranim in trpečim, ki so simbol novega človeštva in nove družbe. Zato je izražal proletarsko-socialno motiviko z vizionarnimi podobami, simboli in metaforami.«
»Še vedno je neuklonljiv glas razuma, strpnosti, trdnih etičnih prepričanj ter oster kritik srbske in mednarodne politične resničnosti; je torej eden tistih evropskih literarnih glasov, ki ga v času, ko je nacionalizem spet na pohodu, ne samo Evropa, temveč ves svet krvavo potrebujeta. Še vedno je glas iz razpoke.«