Ključna beseda: pisava

»Niti ni tako pomembno, kaj in kako živiš, temveč je bistvenega pomena, kako to razlagaš pred seboj in svetom.«

»Pisavi Jedrt Maležič se pozna, da je pred pisanjem proze prevajala, saj je njena pisava nabrita in duhovita.«

»Iz kje si? Zabavno se mi je zdelo, da mi ni nihče verjel, da prihajam z Madžarske.«

»Moje občutenje je, da poezija povezuje na najgloblji ravni. Želja po bližini in želja po intimi je danes zelo velika, ker živimo zelo odtujeno. Poezija omogoča, da nekaj zelo osebnega, zelo subjektivnega ponesemo do drugega človeka na način, da deluje tudi v njem.«

»Verjamem, da moraš pisati iz pozicije absolutne iskrenosti tudi v načinu, v katerem pišeš: da se ne delaš, da si pametnejši, kot si, da si bolj humoren, kot si, da si bolj izobražen, kot si. Če pišeš iz sebe, če pišeš iskreno in odprto, se ti bodo odprli tudi bralci.«

»Svoje življenje sem zapisal nekoristnim stvarem, gorečim poljem in pticam nad progo.«

»Ko sem začel brati poezijo, me je to spremenilo, predrugačilo. Moč pesniškega jezika lahko naredi nekaj, kar navadni jezik ne more narediti, zato se mi zdi, da je moja dolžnost, da to vrnem v krog bralcev in avtorjev. Mogoče bi se mi zdelo celo sebično, če bi to zadržal zase.«

»To je edini ohranjeni primer njegovega rokopisa.«

»Obstaja še ogromno dokumentacije iz srednjega veka, ki je ni še nihče preučeval.«

»Najeti poklicnega pisarja za tak dokument bi bilo tako, kot če bi danes najel odvetnika za pisanje interne okrožnice v podjetju.«

»Kumulativni dokazi so jasni.«

»Morda je Chaucer že vnaprej vedel, da bo njegova prošnja odobrena, a je kljub temu moral narediti pisno vlogo, ki jo je nato moral podpisati kralj.«

»Vsi indici kažejo, da je to dejansko dokument, ki ga je predložil, in da ga je tudi lastnoročno napisal.«

»Pravo vprašanje je: zakaj bi ta dokument sploh napisal kdo drug?«

»Širša dostopnost knjig, ki jo je omogočil tisk, je spodbujala opismenjevanje, pismenost pa je spodbujala povpraševanje po knjigah ... Pisanje je spremenilo način, kako so ljudje gledali na svet okoli sebe in ustvarjali zgodovino. Iznajdba pisave deli človeško evolucijo na čas, ki ga razumemo le skromno, in na čas, v katerem lahko dostopamo do misli drugih ljudi.«

»Zgodovina knjig je zgodovina požigov knjig – kar je dokaz, kakšno moč imajo napisane zgodbe.«

»Nekatera so se razvila v svete spise. Ti so imeli vse lastnosti temeljnih besedil in še nekaj več: privezali so ljudi nase, zahtevali so poslušnost in pokorščino.«

»Pravzaprav si naenkrat nisem želel ničesar vnesti v organizem; izmenjati snovi z okolico.«

»Moje telo je moja distanca.«

»Nikoli nisem videl smisla v tvoji potrebi po tem, da iz vsakega stavka narediš nov odstavek.«

»… svet teh zgodb, njihova prostorsko-časovna mreža, zajema, predvsem in najbolj, osebni svet lika zgodbe, to je osebe, prostore, predmete, prav kakor tudi celo vrsto kompleksnih in neulovljivih besednih entitet, ki nastanejo s prežemanjem teh treh kategorij.«