Ključna beseda: poezija

»Kriva si, da nisva poznala sožitja, kriva si, da si naju razdvojila, kriva si, da si se borila v mojem trebuhu, da nisi popustila in se preprosto izlila kot kri med mojimi stegni. Zdaj odhajam, a ne morem se spomniti, da bi te bila ljubila vsaj eno sekundo. Nebodigatreba si bila. Ne morem reči, da sem te imela rada. Nimam slabe vesti, saj sem ti vendarle dala življenje. In navsezadnje, ja, grda sem bila do tebe, toda mati je le ena. To pa si le zapomni!«

»Zgoščenka je pomembna, silna, nostalgična, notranje poglobljena in polna navdiha. Gre za srečanje jezikov, zvokov in korenin na neki čarobni meji. Gre za razsvetljeno držo v svetu, ki ni vedno sposoben razumeti, koliko se kulture, oddaljene ali bližnje, zmorejo in hočejo povezovati.«

»Dečki / Naj čas postane vaš prijatelj. / Dečki. / Olistajte človeštvo. / Dečki razigrani. / Dečki v krošnjah. / Kdor opazuje – vzpostavi red. / Dečki.«

»Deček iz blata. / Zjutraj razpade. / Zvečer ga mati spet zamesi.«

»Feta dečki. / Dečki v solati. / Dečki s prelivom. / Dečki derivati. / Dečki arrabiati.«

»Dečki fašisti. / Dečki komunisti. / Dečki kapitalisti. / Dečki fatalisti. / Dečki nihilisti. / Isti, isti … / Isti dečki. / Enaki med enakimi.«

»Dečki! / Jezus je bil star pet let, / ko je iz gline naredil dvanajst vrabcev. / Tlesknil je z dlanmi in vrabci so poleteli. / Dečki so poleteli.«

»Ne ljubezen. / Dečki. / Ne sovraštvo. / Dečki. / Tovarištvo v hostah. / Dečki. / Naj odmeva pesem iz gozdov. / Na juriš! / Dečki.«

»Dečki. / Nekaj o nas kot živalih. / Golimo se. / In svet se olista. / Tone je deček. / Potem neki daljni topoli. / Tako mora. / Dečki.«

»Dečki. / Z gazo v srcu. / Mir se žoga s pravico. / Dečki. / Nihče ne zmaga. / Dečki. / Nasvidenje v naslednji vojni. / Dečki.«

»Dečki, jezik je zajebana stvar. / Živ je. / Neprestano se spreminja. / Raste. / In se ovija. / Dečki, kuj za njim! / Naj vam v ustih pristane.«

»Tu smo pri tistem, česar ljudem, ki niso prečkali tropskega pasu bridkosti, pogosto ne uspe razumeti: dejstvo, da je nekdo mrtev, že morda pomeni, da ni živ, vendar ne pomeni, da ne obstaja.«

»Na, Nežka!«

»Na, Francka, to je pa tvoje!«

»To je neverjetno zanimivo z biografskega, osebnega in psihološkega vidika.«

»Srce mi je zastalo. Bili smo blizu konca zbirke in morali smo se vrniti in začeti iz nič.«

»Malo verjetno je, da bi njegovi bralci to opazili.«

»Fascinantno vprašanje je, zakaj je to počel in kako poskušati to razumeti.«

»Bolj ko gledam, bolj očitno je. Mislim, da je želel nekaj pokazati očetu in ga ustaviti, da mu ne bi sitnaril glede domačih nalog pri drugih predmetih.«

»pesnica pozorno motri raznovrstne potankosti iz okolja, drobne intimne trenutke, ki pa se vsi zlijejo v širšo sliko, s čimer analizira in razgalja tudi družbeno.«

»pesnica pozorno motri raznovrstne potankosti iz okolja, drobne intimne trenutke, ki pa se vsi zlijejo v širšo sliko, s čimer analizira in razgalja tudi družbeno.«

»Veselje do iger je bila spodbuda, da sem se začel ukvarjati z matematiko. Matematiki skušamo reševati neki problem, to je zelo podobno, kot da detektiv išče storilca in mora dokazati, da je res pravi storilec.«

»Takrat si je nisem upal nikomur pokazati.«

»Ko sem bil majhen, sem imel dve veliki želji. Eno so predstavljale knjige, saj sem bral kot neumen, bral sem Karla Maya in podobne knjige.«

»Oče mi je tako kupil poseben zvezek in mi med počitnicami dajal naloge, čez dva dni pa pogledal, ali sem kakšno rešil prav.«

»Ko smo mi študirali matematiko, so nam predavali nekateri profesorji, ki so bili prej srednješolski profesorji.«

»Ko me to vprašajo, včasih odgovorim, da so nagrade kot krogle − ne izbirajo cilja.«

»Vsak od nas je zaklenjen v svojo samoto.«

»Vem, kaj ni smisel življenja. Kopičenje denarja in stvari, zvezdniško življenje, fotografije na naslovnicah in tolikšen strah pred samoto in tišino, da se nikdar v življenju ne vprašaš. Kaj naj storim s tem svojim kratkim časom na zemlji.«

»Ob ponovni izdaji se počutim počaščenega.«