»Hotel sem postati slikar, pa nisem bil sprejet na akademijo. Amaterizem mi ni dišal. Zato sem se ujezil, zaklenil barve in štafelaj v klet in se odločil, da svoje mesto poiščem v drugi ljubezni, to je v literaturi. Po duši sem torej slikar, poezija je stopila v moje življenje kasneje, čeprav sem pisal že v zgodnjih letih, pri sedmih.«
»Od začetkov pa do prve objavljene pesniške zbirke je bila kar dolga pot, na kateri se je počasi oblikovala in izoblikovala moja poetika. Nikoli me niso zadovoljevale preproste, lepe, že na prvi pogled izpovedne in na prvo žogo všečne pesmice, s katerimi želi avtor s povzemanjem hipnih čustev fascinirati bralca.«
»Hotel sem postati slikar, pa nisem bil sprejet na akademijo. Amaterizem mi ni dišal. Zato sem se ujezil, zaklenil barve in štafelaj v klet in se odločil, da svoje mesto poiščem v drugi ljubezni, to je v literaturi. Po duši sem torej slikar, poezija je stopila v moje življenje kasneje, čeprav sem pisal že v zgodnjih letih, pri sedmih.«
»Nagrado prejme za izjemno pomembno literarno uredniško in založniško delo v zadnjih dveh desetletjih pri ozaveščanju in širjenju pesniške umetnosti oz. pesniške ustvarjalnosti v Sloveniji ter za mednarodno literarno posredniško udejstvovanje.«
»Potoroman je napisan v značilnem Gradišnikovem jeziku; izbrušenem jeziku, prežetem z ironijo, duhovitostjo, včasih s sarkazmom in samoironijo, vedno pa inteligentnem in bogatem z besednimi igrami, citati in kulturnimi referencami.«
»Nagrado prejme za izjemno pomembno literarno uredniško in založniško delo v zadnjih dveh desetletjih pri ozaveščanju in širjenju pesniške umetnosti oz. pesniške ustvarjalnosti v Sloveniji ter za mednarodno literarno posredniško udejstvovanje.«
»Potoroman je napisan v značilnem Gradišnikovem jeziku; izbrušenem jeziku, prežetem z ironijo, duhovitostjo, včasih s sarkazmom in samoironijo, vedno pa inteligentnem in bogatem z besednimi igrami, citati in kulturnimi referencami.«
»Planem, da bi zaprla vsa okna, skozi katera vidim, kako neusmiljeno veter vleče trave in drevesa, katerih veje se tresejo v vse smeri, listi pa trepetajo in drhtijo naprej in nazaj in se skoraj odtrgajo, ko se veter zlobno poigrava z njimi.«
»Številne prošnje, da naj enkrat pa vendarle napišem tudi kako zares optimistično zgodbo, so me napeljale na misel, da bi pravzaprav res lahko opisal usodo mojega prijatelja Franza – zgodbo, ki je resnična kot življenje, obenem pa tudi tako nenavadna in optimistična, da ji človek komaj lahko verjame.«