Ključna beseda roman avtorja neimenovan vir

»Z romanom Houris je Daoud postal prvi alžirski dobitnik prestižne Goncourteve nagrade.«

»Prišlo ji je. Prišlo mi je. Obležala sva v tistem seksi somraku od spuščenih žaluzij, šele takrat sem opazil, da sva vse to uganjala v prisotnosti premnogih sobnih rastlin, ki so se držale, kot da imajo o vsem videnem svoje mnenje, popolnoma izoblikovano in seveda tudi popolnoma nezmotljivo.«

»Zgodba romana je psihološka in geopolitična, v njej se prepletata resničnost in njena distopična projekcija. Glavni lik romana je dekle, ki išče svojo identiteto v disfunkcionalni družini ter identiteto svojega očeta – begunca, ki je bil zaradi turškega vdora na Ciper prisiljen zapustiti svoj dom, obenem pa ga je zaznamoval družinski spor, o katerem vztrajno molči in ki vse člane družine pogreza v odtujenost.«

»Po prevodu Nekropole v nemščino so Pahorja označili za 'pisatelja svetovnega ranga'.«

»Pahor je za Nekropolo prejel vrsto nagrad.«

»Toliko let je že, kar se je ta človeška ljuljka zasejala, ti rokovnjači. Ali nihče ne ve, koliko jih je. Pa kje so rokovnjači, kje jih je mogoče prijeti?«

»… Ampak bo kaka zvezda / namesto mene izginila in pomirila morje?«

»In jaz sem bil v kaši. »Kaj boš naredil, prfoksič?« je ponovila Lisička. »To bi tudi sam rad vedel.«

»že več kot leto čakam marec / marca ni / dnevi hodijo in tedni / letijo leta / marec pa nikoli ne pride na vrsto«

»- Ali vas je strah? - Strah? Haha? Pred kom neki? - Ne vem, ne vem, toda prav tako mi je, ko da se nečesa bojite.«

»Spoznal sem, da bi avtor, če bi opisoval 'armensko kraljestvo', popisal anekdote, ki so se širile po mestu.«

»Pobeg, podzemni rov, streli – slikovit konec, ki bi izpostavil to epizodo, kot da se je svet tam ustavil.«

»Če je v Ostankih dneva (v odnosu do gospodarja) pisal o služabniku, v Klari (v odnosu do lastnice) piše o androidu.«

»Ishiguro s tovrstnimi drznejšimi idejami žal ostane na pol poti, zato Klara in sonce še najbolj prepričljivo deluje kot analiza človeške neusmiljenosti in neobčutljivosti.«

»Težava Odreda je vsaj delno tudi v njegovi zgovornosti.«

»Veliko prostora je namenjenega opevanju njenega junaštva, vendar v večini pogledov ostaja stereotipno zasnovana.«

»Odnos do razmerja moči med revno pribežnico in privilegiranim belim moškim ostaja v svojem bistvu nenagovorjen, s čimer se kot ambivalenten izkaže tudi roman sam.«

»Pisanje ostaja prevzeto z mitologijo umetnika kot genija in njegovo muzo kot abstraktnim krajem navdiha, ki jo lahko moški z velikimi besedami ljubezni povzdigne v enaki meri, kot jo lahko brutalno poniža.«

»Na svetu, kjer vlada strah in kjer je vse na prodaj, resnica tisto, kar najglasnejši kričijo.«

»Naj ne razkazuje svojega znanja, naj ljudi ne spravlja v zmedo, naj se skrije in molči.«

»Človek nima miru ne za delavnik ne za praznik! Na stara leta tekaš sem ter tja kakor pes! Še pismonoše živijo mirneje!«

»Pograbila ga je čudne vrste panika in izpraznil je kozarec.«

»To je nedvomno resno delo, morda malce predolgo, toda v broširani žepni izdaji bi vsekakor našlo svoje bralce. A nikakor ne v zdajšnji obliki.«

»Dada pa nima vonja, ni nič, nič, nič.«

»Verzija o njuni vezi je navaden 'fake'.«

»Njegova osredotočenost na detajle! Njegova izjemna pozornost na to, kar mu govorim. Veliko zanimanje za reči, ki jih ne vidiš, ker so preblizu. Ker jih imaš vse dni pred nosom. Mislim, da me je razorožilo prav to. Iluzija, da imam ob sebi pisatelja.«

»Pišeta si, da bi se radi čim prej videli. A kaj se bo zgodilo, ko bo do tega prišlo.«

»Znova te potegne vase skozi notranji svet protagonistov izjemnega uma in ranjenih src.«

»Zdaj ko se je višji kriminalistični inšpektor Vrenko lotil reševanja primerov in se okrog nove nadaljevanke krešejo mnenja, se lahko vrnete tja, kjer se je vse začelo: k romanom Avgusta Demšarja.«

»Ključni trenutki zanjo so spolni napad uglednega zobozdravnika, soočenje z izkrivljanjem krščanskega nauka v Gileadu, ki svojo oblast utrjuje tudi z naslanjanjem na religijo, in seznanitev z lastnim rodovnikom.«