Ključna beseda: roman

»Jaz slehernica, ki pripovedujem«

»Pridi, Inana, vstopi.«

»To je roman, ki vabi k razmisleku in čuječnosti, prav tako nas gane, saj občutljiv in natančen jezik uspe v proustovskem duhu ujeti skrajno krhkost preteklosti.«

»Prevajalce moramo ne le prepoznati, ampak jih tudi izenačiti z avtorji.«

»Z Georgijem sva se odločala, kako bova ne samo prevedla besedilo, ampak prevedla vzdušje, kontekst ... Vse tiste vrste socialističnih duhov, ki so preganjali samo besedilo.«

»To je spodbuda za pisatelje ne samo iz njegove države, ampak tudi z Balkana, ki se pogosto počutijo zunaj sfere angleško govoreče pozornosti.«

»Ni bilo enostavno prevesti njegove knjige, saj se ukvarja z različnimi desetletji 20. stoletja in različnimi jeziki, ki jih imamo v tem desetletju.«

»Do zdaj sta oba sinova vztrajala pri stališču, da ne bo objavljeno.«

»Avgusta se vidiva je sad še zadnjega napora, ustvarjati proti vetru in proti tokovom.«

»Skoraj deset let po njegovi smrti sva ob branju ugotovila, da ima besedilo veliko močnih delov.«

»Z minevanjem časa pomen njegovega dela samo še raste.«

»Ako želiš biću ja, program tvog kompjutera«

»Še nikoli nisem bila tako odprta.«

»Inflacija je eksplodirala, milijoni ljudi ne morejo jesti ali si napolniti hladilnika, ne morejo plačati najemnine. Francija se bori proti pokojninski reformi. In v tem času minister Bruno Le Maire piše romane. Do samega konca nam bodo metali svoj prezir v obraz.«

»To je samo dokaz, da za kravatami ministrov obstajajo čustva.«

»Nekateri vrtnarijo ali hodijo v hribe, jaz pa pišem.«

»V končnem izboru smo ostali s svojimi romani trije finalisti, dva odlična italijanska avtorja, Paolo Malagutti in Matteo Melchiore, vsi trije iz milanskih založb, onadva iz znamenite založbe Einaudi, jaz sem priplul na Tezejevi ladji, tako se imenuje založba, ki je izdala mojo knjigo (La nave di Teseo). In smo sedeli v dvorani in čakali. Osemčlanska žirija kritikov, v večini kritičark, je zasedala, medtem ko je že potekala prireditev. Nimam rad takih stresnih situacij. Pri nogometu veš, zakaj si zastreljal enajstmetrovko, tu pa lahko samo čakaš, kaj bodo odločili.«

»Moj roman je pač žirijo prepričal malenkost bolj (...) Gotovo jim moja, se pravi naša slovenska zgodba pripoveduje nekaj o njih samih, tudi Italija pozna podobne človeške pretrese (...) recimo Elsa Morante v svojem romanu Zgodovina (Storia). Vesel sem, ker je izmišljena in hkrati resnična zgodba iz Maribora postala nekakšen univerzalni spomin na vojno. Ki žal še zmeraj traja (...) ne samo v naši percepciji – če samo pomislimo na vse, kar se ta hip dogaja v Ukrajini.«

»Roman je subjektivna epopeja, kjer si avtor izprosi dovoljenje, da obravnava svet na svoj način.«

»Ta vojna ni moja in moj namen je le preživeti strašni čas in se vrniti domov.«

»Nisi na pravi strani zgodovine.«

»In to je dvorana za oplojevanje.«

»Zaradi koronavirusa ... skoraj nisem stopil iz hiše in sem večino časa preživljal doma. Jasno, da sem se oziral v svojo notranjost. In takrat se mi je zazdelo, da je morda čas, da napišem to zgodbo.«

»Neverjetno se veselim.«

»Ali je konec zdaj drugačen.«

»Iz sebe moraš iztisniti vso svojo moč, sicer ti ne bo uspelo priti na drugi konec sveta.«

»Čeprav obstajata temna plat in cel kup bizarnih podrobnosti, so moje zgodbe v zasnovi pozitivne. Mislim, da zgodbe morajo biti take.«

»Pisati roman zame pomeni prikopati se do te globine.«

»Zdaj sem v sedemdesetih letih, ne vem, koliko romanov bom lahko še napisal. Zato sem bil trdno prepričan, da moram to zgodbo napisati z ljubeznijo in si vzeti na pretek časa, da jo dokončam.«

»Malo več zaupanja v lastne pisateljske sposobnosti je dobil šele nekje na sredi kariere, okrog leta 2000, tik preden se je lotil romana Kafka na obali.«