Ključna beseda: roman

»Se strinjam, da je za romantiko potrebenega tudi nekaj poguma.«

»Rečem lahko, da prevzemam odgovornost za svojega protagonista.«

»Za denar se zagrebi, srček. Denar je tisto pravo!«

»In to je večni zakon, kajti Zlo se pogosto ustavi pri samem sebi in umre s povzročiteljem, Dobro pa nikoli.«

»Bil je meglen londonski dan in megla je bila težka in temna. Živi London je pekočih oči in razdraženih pljuč mežikal, hropel in se dušil; neživi London je bil sajasta prikazen, razklana med namenoma, da bi bila vidna in nevidna, zato pa ni bila ne eno ne drugo.«

»Razmišljati o telesu pa pomeni razmišljati o času.«

»Tistim bralcem, ki so verjeli v te stereotipe, je moj najnovejši roman predstavljal precej težko branje.«

»Osvojila sem pravi ritem in dobila občutek za besedilo.«

»Politična satira nastane v hudih časih, ko so ljudje v stiski.«

»Osnovna nit, ki povezuje tokratno pesniško zbirko Kaje Teržan, je temeljni odnos med zvestobo in svobodo.«

»Zbirka zaznamuje gotsko vzdušje, temačna občutja, kar se pa uravnovesi s samo strukturo pesmi.«

»In zapornik, ki je odslužil svoje, bil celo plemenit in ni hotel namočiti kolega v zaporu, zato ga niso spustili na pogojno prostost, se svojih intervencij v svet, ki imajo včasih tudi pogubne posledice, sramuje.«

»Pravzaprav raje nosi posledice svojih dejanj, kot da bi jih naprtil drugim, in v tem se loči od kriminalnega okolja, v katerem se nehote znajde.«

»Hkrati zaporniško subkulturo prepoznava povsod, v očeh policistov, ki ga po drži in pogledu takoj prepoznajo, tudi v predsednikovem govoru, naperjenem proti obrekovalcem Rusije, 'je prepoznal veliko besed, ki jih je prvič slišal v ječi'.«

»Moškim z velikimi tiči ni treba pobijati žensk.«

»Pravijo, da odvisniki od heroina vso svojo narkomansko kariero iščejo občutek tistega prvega fiksa. Mogoče vsi počnemo nekaj podobnega.«

»Hrepenenje je vedno močnejše od zadoščenja. Ampak v resnici smo razočarani samo zato, ker ju povezujemo. Ker pričakujemo.«

»Večina ljudi umre pri petindvajsetih, pokopljejo jih pa šele desetletja pozneje.«

»V nelagodju smo takšni, kakršni smo v resnici.«

»V izgubi najdemo sami sebe in smo, kar smo v resnici: ranljiva bitja, oskubljeni mladi škorci, ki kdaj padejo iz gnezda in upajo, da jih bo kdo pobral in vrnil mami.«

»Na pravi strani sem, toda ta stran se je po bratovi smrti čustveno povsem izčrpala.«

»da je komunizem aristokracija za vse«

»Komunizem je aristokracija za vse.«

»Vedno sem si predstavljala, da bom nekoč napisala roman, morda detektivko, ker rada pripovedujem zgodbe.«

»Želela sem, da bi bila zgodba zvesta Nashvillu in nekaterim rečem, ki so se zgodile ne samo v mojem življenju, ampak v Nashvillu na splošno.«

»Najstnica brezskrbno odrašča v naročju profesorskih staršev.«

»Giovanna postaja vedno grša in vedno bolj podobna njegovi sestri Vittorii.«

»V želji, da o sebi in svetu odkrije resnico, se poda iz varnega okolja tako imenovanega boljšega Neaplja v drobovje mesta.«

»Roman je zavarovan z začetkom, kjer avtorica piše, da so vrstice, ki ji želijo splesti zgodbo, velika zmešnjava, zamotana bolečina brez odrešitve.«

»Moj dedek je prišel živet k meni. Ni imel kam drugam. Kaj se je zgodilo z vsemi njegovimi otroki? Smrt, razpad, izgnanstvo – komajda kaj vem.«