Ključna beseda: roman

»Zgodba Maruše Krese o tem, kako govoriti o vojni, je zato predvsem zgodba o pogumu ljudi med vojno, pa tudi o pogumu, kako govoriti o vojni brez mitološkega poveličevanja ali omalovaževanja.«

»To pomeni, da nas je bolj kot uradna zgodovina, v kateri so včasih stvari predstavljene zelo črno-belo, tako da zgodovina lahko postane tudi orodje propagande, zanimala intimna zgodovina človeka in družine v vsakdanjem življenju.«

»Ki se v štiriindvajsetih urah, od jutra do jutra, odvije v Ljublabljani, prestolnici Zlovenije, kjer se ima zgoditi vstajniški Dogodek«

»Srhljivo dobre zgodbe«

»Knjižna izdaja je dopolnjena še z objektivnimi podatki in grafikoni.«

»Drevi bo potekal pogovor z avtorjem, ki ga boste lahko spremljali tudi na MMC-ju.«

»Kako drugače bi bilo, če bi ded vzel iz omare 9-milimetrsko polavtomatsko pištolo, se usedel, jo položil na mizo in mladima moškima začel pripovedovati, kako je njegova brigada 6. ličke proletarske divizije tekla proti Drvarju.«

»Povedal bi jima, da je med desantom ustrelil nemškega oficirja in mu zasegel walther P.38, ki je zdaj pred njima. Ko bi zaključil pripoved, bi jima rekel, da lahko gresta. Bilo bi ji lažje, če bi se odvilo tako.«

»Vivre vite.«

»Še pred razglasitvijo nagrajenca je veljal za favorita.«

»Sedanji predsednik Akademije Goncourt Didier Decoin pa predhodno ni bil naklonjen, da bi se letos to ponovilo.«

»Vsem, ki so pomagali pri prilagajanju zgodbe zgodovinskim dejstvom.«

»Bolj karakterno kot ideološko.«

»Težava Odreda je vsaj delno tudi v njegovi zgovornosti.«

»Veliko prostora je namenjenega opevanju njenega junaštva, vendar v večini pogledov ostaja stereotipno zasnovana.«

»Norost je le konstrukt prevladujočega sistema. Kaj je noro in kaj normalno, tega ne more določiti nihče, toda sistem, v katerem živimo, ves čas počne ravno to. Postavlja pogosto krivične norme in tisti, kdor jih ne dosega, je odrinjen, stigmatiziran, zaprt, proglašen za norega. Zato je ključno, da pregnetemo in obrnemo razumevanje norosti ter se zavzamemo za absolutno enakost.«

»Nič ni resnično, vse je dovoljeno.«

»Pisati ali ne pisati – to je vsa razlika.«

»Roman Tišina, polna vetra v svoji dvoumnosti, kot piše avtorica, torej ostaja 'poskus, kako ujeti neulovljivo'.«

»Odnos do razmerja moči med revno pribežnico in privilegiranim belim moškim ostaja v svojem bistvu nenagovorjen, s čimer se kot ambivalenten izkaže tudi roman sam.«

»Pisanje ostaja prevzeto z mitologijo umetnika kot genija in njegovo muzo kot abstraktnim krajem navdiha, ki jo lahko moški z velikimi besedami ljubezni povzdigne v enaki meri, kot jo lahko brutalno poniža.«

»Najboljše za vse.«

»Priročnika za nebiološke mame ni.«

»Tati.«

»Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje.«

»Po besedah pisateljice gre za zgodbo 'o osamljenosti, ki jo dandanašnji poleg preobremenjenosti, časovnih stisk in umikanja v digitalni svet še povečuje pandemija'.«

»Če je to res, potem si ne znam predstavljati, kako bi bil njegov zadnji roman brez restrikcij.«

»Se življenja teh likov korenito spremenijo.«

»So potniki na letu 006 tri mesece kasneje dvojniki, replikanti, alter-egi ali kloni?«

»Zahvaljujem se ljudem in dogajanjem, ki so ustvarili prostor, v katerem sem pisal, tistim, ki so mi pri tem pomagali, me podpirali, tistim, ki so poskrbeli, da je zgodba izšla v knjigi, in vsem tistim, ki knjige usmerjajo v bralske kroge.«