»Vsakič znova je izziv že vstopiti drug v drugega / istočasno – / se premakniti iz izhodišča, ga sploh najti / in si na pol poti stopiti na prste. / Nato potovati skupaj po različnih trajektorijah – / pljuskati na obe strani oceana hkrati, / tako, da si lahko do konca življenja / liževa sol z vratu. / Na koncu pa se spontano / skobacati iz tvojega trebuha, / v drugem kraju, / v drugem času, / in sprejeti nadaljevanje.«
»Od življenja ničesar posebnega ne pričakujem, lahko pa mi naredite majhno veselje, uslugo; ne bo vam škodilo, se mi zdi. Vpišite me na seznam ljudi, ki ne želijo, da bi jih klicali. Bi šlo?«
»"Si ti individuum ali skupina," je navsezadnje vprašal nekako mimogrede. "Precej nestabilna zavest," sem približno pojasnil, "v prostoru pa me menda predstavlja ta beljakovinska struktura. Če poznaš prostor in te reči."«