Omemba: Ana

»V zgodovini še nobena oblast ni bila tako maščevalna in hudobna do akademske skupnosti, ker ni ostala tiho.«

»Oblast napada najmlajše in najbolj izobražene, napada prihodnost Srbije.«

»Ves čas podpiram to gibanje. Ohranjamo pritisk, borimo se naprej. Menim, da nam bo uspelo, vse bo tako, kot mora biti.«

»Prav zaradi protestov razmišljam o vrnitvi. Tu vidim ogromno normalnih ljudi, ki si želijo sprememb.«

»Preprosto si želimo boljše Srbije, saj vemo, da zmoremo več in da si to zaslužimo. Govorim iz lastnih izkušenj, živel sem v tujini, prav v Ljubljani sem bil tri leta. Vem, da ljudje tam živijo veliko bolje. Zaslužimo si mnogo boljše življenje.«

»Zagotovo je treba, če grem naprej v to smer, premisliti o zaposljivosti, ampak še vedno je najpomembneje, da mi je to všeč, da bom to rad počel.«

»Naj izkažejo čim več zanimanja, naj pridejo odprtih misli, mi smo tu in na fakulteti odprti za vse.«

»Mene zanima kmetijstvo, od živinoreje do poljedelstva. Kmete potrebujemo, se pa nisem še odločil med zootehniko ali agronomijo.«

»Mene pa zelo zanimajo družboslovni predmeti. Šel bom na FDV, na obramboslovje. Zanimajo me mednarodni odnosi in geopolitika.«

»Iščem nekaj, kar mi bo tako všeč, da mi ne bo muka hoditi v službo, so pa zagotovo pri meni velik dejavnik starši.«

»Če bi se postavila v kožo dijaka, ki se odloča za študij, bi me zanimalo, kako je videti moje študentsko življenje, koliko imam časa za druge stvari, kakšne so možnosti za druženje, pa dogodki, koliko je dodatnih stvari …«

»Diploma je tudi spričevalo in ima enako slabo lastnost kot vsa druga spričevala: ima datum.«

»To ni bil ekshibicionizem, to ni bilo izpostavljanje. Nismo šli na Triglav v supergah ali natikačih. Vsi smo bili zelo dobro opremljeni, tako, kot se gre v jamo. Voda je bila pod tisto mejo, do katere se še lahko gre v jamo.«

»To je bil izreden dogodek, kaj takega se v 30 letih ni nikoli zgodilo. Da bi vodnik to delal zaradi zaslužka? Nikoli. Sicer bi vodil horde ljudi v jamo, tako pa jih sprejme samo do sto na leto, čakalna doba je dve leti.«

»V bistvu je bila lepa izkušnja, a zame tudi stresna, grozna. Si anksiozen in nesproščen v določenih trenutkih, ampak poskušaš ostati pozitiven, misliti na družbo, ki jo imaš okoli sebe.«

»Potem te začne skrbeti.«

»V tako kratkem času, v 55 urah, še nisem spoznala toliko srčnih ljudi.«

»Živo se spominjam vsega, kot bi bilo včeraj. Spominjam se hodnika in piskanja naprav.«

»Na začetku sva z možem sebe postavila na stranski tir. Na prvo mesto sva postavila otroke in skrb za njih.«

»Kakšen je bil videti takrat, pravzaprav ne vem, sama sem ga prvič konkretno videla naslednje dopoldne.«

»Nikoli ne bom pozabila sprejema v porodnišnici, kjer so najprej rekli, da nimajo kaj, da pač otrok ne bo preživel, ker je res skrajno nedonošen.«

»Ko smo prišli domov, sva bila oba s partnerjem dobro podkovana tako s praktičnim znanjem kot z informacijami.«

»Prišli smo, da podpremo slovenske športnike.«

»Navijam za Slovence.«

»Vsi bi morali biti ponosni na prvenstvo!«

»Tako sem ponosna, presrečna sem, da sem bila del te zgodbe. Lepšega ne more biti.«

»Planica je zakon!«

»Da sem odšla iz Zaporožja, je bila najboljša mogoča odločitev.«

»Iz Odese smo odšli, ker si za svoje otroke ne želim, da bi znali po zvoku razlikovati, katera raketa leti.«

»Otrok, ki si ne morejo privoščiti poletnih počitnic na morju, je zagotovo še veliko več kot 500. Te morda najbolj žalostne družinske zgodbe so velikokrat prezrte, o njih se ne govori, tudi same družine, ki jih občutijo, prej prevevata sram in velika žalost, kot da bi to izpostavljale.«