Omemba: Andrej Medved

»Po relativno intenzivni povojni slikarski dobi, z vrhunci Pregelj - Stupica - Bernard, sledilo večdesetletno zatrtje slikarskega metjeja.«

»Želela sem ujeti občutek praznine pri človeku.«

»Gluhi prostor kot / kositrni žlebovi zunaj na dvorišču…«

»Prelestno, sklonjeno / dekle, ki stopa v pravljične prostore s sanjami o večni sreči …«

»Na nebu veliko kolo iz jekla srebrnih palic, ki se vrti kot bronaste tipalke / na metulji glavi …«

»mesto se prebuja v mravljišče, ki / objame ulice in ceste, z grmenjem, v nalivu pade / senca čez obraze in se zaprejo drobcena očesca na odhajajoči // ladji, kot se zaprejo okna v razprostorjenem / salonu in majhna vratca v kapitanovi kajuti.«

»prepeva o minljivosti neznosne sreče«

»roj popokanih kobilic pripet na žico, ki poveže podzemni prostor z nebom…«

»puh, ki pada z glav odraslih vrabcev in lebdi v zavrtinčeni sekundi …«

»odhajaš z meglo, kot odhajajo obrazi z živopisanih postav, ki se izgubljajo v sladkorni peni na svilnatih preprogah«

»Skupna rdeča nit je slikarstvo samo kot tako, ki se ponovno vrača, po desetletjih medijskega zanikanja, zatišja in ignorance.«

»Kličem te, v tèmi … kot poslednja straža … v drgetu … kot priča za bogove … Hada.«

»Izginjajo dotik in poljub / iz vrelih prsi … Izginjajo živali iz nebes, ki so z ljubimcema igrale / ples, ki se nikoli ne konča …«

»Gotovost in dvoumnost se srečujeta v tanki meji med uživanjem in smrtjo … // V samoti (solitaire) se moram srečati z drugim (solidaire) in vztrajati, v samoti z Drugim v sebi, z malim in velikim Ajem, kot sam s seboj v minljivosti in večnosti trenutka.«

»Kot smrtonosen in grozo / vzbujajoč odsev v šipi se dvignejo v nebo otroci, / vnuki in pravnuki …«

»Kot sam s seboj v minljivosti in večnosti trenutka.«